Žiga Zois
Ljubljana, Zoisova palača na Bregu 22 z nagrobno ploščo in talna označba z opisom njegovega pomena
V samem središču Ljubljane, na Prešernovem trgu, stoji monumentalni spomenik dr. Francetu Prešernu, ki velja za največjega slovenskega pesnika. Ob njem je priljubljeno shajališče Ljubljančanov in priročen orientir za vse, ki mesto slabše poznajo. Če se od Prešernovega trga odpravimo po levem bregu reke proti njenemu toku, hodimo po ozkem Hribarjevem nabrežju, ki za razliko od Cankarjevega na nasprotni strani nima dovolj prostora za številne gostinske vrtove, se pa na njem zadnja leta vedno bolj uveljavljajo prodajalci najrazličnejše bižuterije. Hribarjevo nabrežje se nekoliko razširi šele pri Slovenski filharmoniji, kjer dobi nekaj blišča in ležernosti z nasprotnega brega, ki ga Ljubljančani imenujejo kar plaža. Mi pa se napotimo naprej, da pridemo do Brega in Karlovškega mosta, saj na vogalu z Zoisovo cesto, na Bregu 22, stoji Zoisova palača. Danes monumentalna zgradba je nastala z združitvijo več hiš in tako postala dom enemu najbogatejših aristokratov na Kranjskem, baronu Žigu Zoisu pl. Edelsteinu. Zois je bil spoštovan mislec in široko izobražen naravoslovec, h kateremu so zahajali po nasvete številni državniki, razen tega pa še blag in širokosrčen plemenitaš. Še danes lahko vidimo ogromen vhodni portal, skozi katerega je lahko na notranje dvorišče njegove palače zapeljala kočija. Nič čudnega torej, da sta pri njem stanovala dunajski cesar Jožef II. in papež Pij VI., pozneje pa se je za nekaj časa v palačo vselil celo sam knez Klemens von Metternich, ki je bil po padcu Napoleona morda celo najvplivnejši evropski državnik.
O Žigu Zoisu kot lastniku palače danes pričata njegova nagrobna plošča, ki je vzidana v steno desno od portala in so jo prinesli sem s pokopališča sv. Krištofa, ter talna označba z obširno razlago o njegovem življenju in pomenu za slovensko zgodovino. Žiga Zois se je v Trstu rodil premožni aristokratski družini, ki je imela v lasti številne rudnike in fužine po vsej Kranjski. Živo se je zanimal za naravoslovje in skušal v svoje dejavnosti vpeljati številne tehnične izboljšave, tako je opuščal nerentabilne rove in delal geološke analize, da bi našel nova nahajališča rude, spreminjal postopke taljenja rude v plavžih … Kljub temu mu posel ni šel dobro od rok, dodatno pa so ga izčrpale še Ilirske province, saj zaradi celinske blokade francoskega blaga ni mogel prodajati svojega železa, oblasti pa so ga še dodatno obremenile z davki. Proti koncu svojega življenja je bil zato primoran prodajati svoje obrate.
Druga nesreča, ki je zaznamovala njegovo življenje, je bila bolezen protin, zaradi katere je bil od 1797 prikovan na invalidski voziček, ki ga je seveda sam skonstruiral. Tu je razlog, da med sobami njegove palače še dandanes ni pragov. Kolikšna nesreča je to bila za petdesetletnega Zoisa, nam postane jasno šele ob pregledu njegovih znanstvenih dosežkov. Bil je namreč strasten mineralog, ki je odkril nov silikatni mineral na območju Svinije na avstrijskem Koroškem in se imenuje po njem zoisit. Poleg tega je bil geolog, zoolog – njegova razprava o človeški ribici in zbirka primerkov je bila znana po vsej Evropi – botanik in ornitolog – zaslužen je za številna slovenska poimenovanja ptičev –, nenazadnje pa tudi navdušen planinec. Zois je namreč leta 1778 organiziral prvo odpravo »štirih srčnih mož«, bohinjskih domačinov, na Triglav, ta simbol slovenstva, poleg tega pa je seveda skrbel za razvoj slovenske književnosti in lingvistike, saj je pri sebi kot mentor in mecen zbiral krog razsvetljencev.
Na njegovo spodbudo je nastala prva pesniška zbirka v slovenščini (Vodnikove Pesme za pokušino, 1806), odločilno pa je pripomogel tudi k prvima dramskima tekstoma (A. T. Linhart Županova Micka, upr. 1789, in Ta veseli dan ali Matiček se ženi, izšla 1790, upr. 1848). Pri njem sta našla podporo in kritično oko jezikoslovca Jurij Japelj in Blaž Kumerdej, ki sta leta 1783 skupaj prevedla Sveto pismo, pa tudi Jernej Kopitar, eden najvplivnejših jezikoslovcev 19. stoletja na Dunaju in trn v peti našim romantikom, posebej Prešernu in Čopu. Kopitar je bil pred svojo dunajsko kariero knjižničar, tajnik in varuh Zoisove mineraloške zbirke, z baronovo podporo pa je odšel študirat na Dunaj, kjer je pozneje ostal do smrti.
Vendar Žiga Zois ni bil le mecen in znanstvenik, ampak se je poskušal tudi v literarnem ustvarjanju. Tako je upesnil motiv efeške vdove, prevedel Bürgerjevo Lenoro, ki je kot izhodišče služila pozneje Prešernu, in pisal satirične pesmi. Bil je aktiven podpornik in ljubitelj gledališča, še posebej opere, za katero je iz italijanščine prevajal nekatere najbolj znane arije, da so jih lahko gostujoči pevci peli v slovenščini. Bil je član najvidnejših znanstvenih združenj po vsej Evropi, zato tudi ni čudno, da se danes po njem imenujejo najvišja priznanja za znanstvene dosežke pri nas, vprašanje pa je, kaj bi si mislil o vdoru angleščine v današnjo slovensko znanost in o ponovni tendenci, da se v operi poje le v originalnem jeziku. GT
* 23. 11. 1747, Trst
† 10. 11. 1819, Ljubljana