Vladimir Bartol
Trst, narodni dom pri Svetem Ivanu
»Rodil sem se 24. februarja 1903 na pustni torek zvečer. […] Vreme je bilo nevihtno, po ulicah so vriskale in rjovele maškore … […] Rodil sem se v hiši moje mame na Stari cesti, kot smo nekoč rekli Ulici San Cilino, na številki 65 pri Spodnjem Svetem Ivanu. Hiša je takrat še nosila staro številko 465, Vardela, Spodnji Sveti Ivan.«
S takšnim, domala satelitskim drobnjakarstvom je Vladimir Bartol opisal svoj rojstni tržaški dom v uvodnem poglavju spominov Mladost pri Svetem Ivanu in se besedno nato zazrl v vsak njegov kotiček: vhod s po dvema pritličnima prostoroma na levi in desni strani, kjer sta stanovala starejša podnajemnika s hčerko Justino; kamnito stopnišče do prvega nadstropja, kjer je prebivala italijanska družina Marinijevih z Vladijevimi vrstniki Giorgettom, Rito in Menottijem; drugo nadstropje, kjer so domovali oni, Bartolovi, sinovi in hčerke s Hoste pri Sodražici na Dolenjskem v Trst priseljenega poštnega uradnika Gregorja Bartola in domačinke, učiteljice, pisateljice ter urednice Marice Nadlišek; prostran vrt s spodnjo »Njivo« in razgledom do vrdelskih dalj, ki se je terasasto spuščal proti Novi cesti (današnjemu Drevoredu Raffaello Sanzio), Bošketu in skrivnostni »Zemlji«, pravljični deveti deželi pisateljevih prvih otroških pustolovščin, lovov na metulje, iger, sanjarij … Tisti »najlepši in najdražji izmed možnih domov«, ki so ga morali ob koncu prve svetovne vojne, razpadu Avstro-Ogrske in prihodu Italije Bartolovi na vrat na nos prodati zakoncema Gradišar za selitev leta 1919 v primorskim Slovencem varnejšo Ljubljano, je danes le še spomin. Kakor vso nekdaj zeleno oazo njegovega rajona, takrat še povsem slovenskega Svetega Ivana, je tudi tržaško rodišče Vladimirja Bartola že zdavnaj požrla urbanizacija. Po maminem očetu, kamnoseku in prosvetniku Štefanu Nadlišku podedovano in predelano dvonadstropno vilo je tako nadomestilo anonimno, škatlasto, večnadstropno stanovanjsko poslopje, ki siví zdaj na vogalu tržaških ulic San Cilino in Donatello, povsem utesnjeno v mestni betonski labirint.
Iz Trsta se je Bartol telesno sicer odselil pri šestnajstih, a duhovno nikoli. Potem ko so se mu v azilni Ljubljani bogato razklenila kulturna obzorja, ko je maturiral na Poljanski gimnaziji (1921), študiral filozofijo, biologijo in geografijo na Filozofski fakulteti ob vplivnih mentorstvih Klementa Juga in Franceta Vebra (1921–1925), odkril psihoanalizo, dela Freuda, Adlerja, Junga, diplomiral z naravoslovno disertacijo (1925), se študijsko izpopolnjeval iz biologije, psihologije in psihiatrije na francoski Sorboni (1926–1927), se preživljal kot korektor Jutra, sodelavec Žagarjeve Modre ptice, urednik Slovenskega beograjskega tednika, prevajalec, kritik, esejist in svobodni pisatelj, dosegel svoj umetniški vrhunec z dramo Lopez (1932), zbirko »literarnih sestavkov« Al Araf (1935) in zgodovinsko-filozofskim romanom Alamut (1938), schubertovsko zastavil pero za nedokončani psihoanalitični roman Čudež na vasi (1939), se poročil z Dragico Podobnik, si ustvaril družino, sodeloval med drugo svetovno vojno z Osvobodilno fronto in tajnikoval nato v ljubljanski Drami (1945–1946), po vsem tem se je pisec leta 1946 namreč znova preselil v rodni Trst, kjer je nato celo desetletje kulturno časnikaril na Primorskem dnevniku, predsedoval Slovensko-hrvaški prosvetni zvezi in dahnil na papir svoji tudi ambientacijsko najbolj »tržaški« deli: epsko starožitno, v Primorskem dnevniku feljtonsko objavljeno avtobiografijo Mladost pri Svetem Ivanu (1955–1956) in idejno iskrive, ironično živahne Tržaške humoreske (1957).
A tudi ob Bartolovem preostalem opusu bi ne bila iz trte izvita domneva, da je pristaniško eksotični Trst, Slataperjevo varišče narodov, ras in kultur, navdihnil – mutatis mutandis – to ali ono stran avtorjeve dražljive romaneskne pripovedi o iranskem 11. stoletju, izmailskem trinogu Hasanu Ibn Sabi, njegovi utrdbi Alamut in boju proti turškemu okupatorju s pomočjo prevaranih, drogiranih in smrti željnih »ašašinov«, ali da je mesto, kjer je Sigmund Freud preučeval spol jegulj, zdravnik Edoardo Weiss pa pionirsko uvajal psihoanalizo, botrovalo avtorjevim psihoportretom marsikaterega alarafskega izjemneža, zlodeja, sleparja, bohema, pustolovca in da je zato tudi v tržaški stičnosti romanskega, germanskega in slovanskega iskati razlog za pisateljev leposlovni psihologizem, za njegovo idejno svetovljanstvo, erudicijo, večjezičje, posluh do različnosti ali problemsko odprtost novemu in nenavadnemu.
Svojemu leta 1967 v Ljubljani preminulemu pisateljskemu sinu pa je izkazal taisti Trst, ki ga je tako usodno zaznamoval, prav malo hvaležne pozornosti. Po njem je namreč poimenoval zgolj kratko ulico, ki pa bi jo zaman iskali pri pisateljevem rodnem Svetem Ivanu, saj jo je svoječasna občinska uprava potisnila daleč stran od mesta, na Kras in Opčine, kamor naj bi domicilno edinole sodili Slovenci … Sredi avtorjeve ožje svetoivanske domovine tako ne bo odveč vsaj postanek pred sicer razpadajočo stavbo nekdanjega Narodnega doma, ki je bila dograjena na Vrdelski cesti št. 25 natanko v letu Bartolovega rojstva in je ostala kljub fašističnemu požigu do danes nemi pomnik slovenske kulturne, narodne ter jezikovne prisotnosti v samem srcu Pahorjevega kakor Bartolovega »mesta v zalivu«.
* 24. 2. 1903, Trst
† 12. 9. 1967, Ljubljana