Vitomil Zupan
Ljubljana, obnovljena rojstna hiša na Valjavčevi ulici 20
Vitomilu Zupanu je pravzaprav pripadala vsa Ljubljana. Grad, nebotičnik, lokali Evropa, Union, Turist, Smrekarjev hram, Vitez, barje … našteva Ifigenija Simonović, ki ga je vozila naokrog, kadar se je napil, in mu odstopila svojo posteljo, ko je po vbrizganju insulina kot sladkorni bolnik moral poležati. Pripadal mu je tudi svet: kot delavec na ladji je prepotoval Sredozemlje, Bližnji vzhod in severno Afriko. Rodil se je na Valjavčevi ulici 20 v Ljubljani in se tu po maturi vpisal na gradbeni oddelek Tehniške fakultete, vendar je študij opustil in se raje preživljal s priložnostnim delom med potovanji: bil je kurjač na ladji angleške mornarice, preizkušal se je kot smučarski učitelj v Bosni, boksar, pleskar v Franciji, postavljalec strelovodov in še marsikaj, kar je skupaj naneslo kar sedemnajst poklicev in dejavnosti.
Do natisa svojih pisateljskih izdelkov je imel v tem času nekako averzijo, priznava v avtobiografskem zapisu, kljub temu pa so mu prvo novelo natisnili že kot gimnazijcu leta 1933 v Mladiki. Pisati je začel že davno pred tem, še pred vstopom v šolo, ko je svoja besedila šival v zvežčiče. Poleg številnih dram je pred vojno napisal šest romanov in vsi so izšli tudi do 30 let pozneje, sočasno s takrat nastalimi teksti, zaradi česar je po njegovih lastnih besedah »nastajala kaj bizarna podoba nekega pisatelja«. Tudi zato, ker sodi Zupan med tiste pisatelje, za katere radi rečemo, da vse življenje pišejo eno samo knjigo, svojo življenjsko zgodbo. Osrednji romani tvorijo svojevrstno avtobiografsko trilogijo; prvi med njimi, če jih razvrstimo kronološko po vsebini, Komedija človeškega tkiva (1980), pokriva Zupanova mladostna beganja po svetu do prelomne točke, ko se je ob vrnitvi iz Francije v Ljubljano znašel sredi razplamtele vojne. Kot član Sokola se je takoj vključil v Osvobodilno fronto, leta 1942 pa so ga italijanski okupatorji internirali v taborišči Cigino in Gonars.
Od tod je takoj naslednje leto odšel naravnost v partizane. Kot pripadnik IX. slovenske narodnoosvobodilne udarne brigade se je bojeval do osvoboditve in deloval kot napovedovalec pri radiu OF, v hosti je napisal nekaj novel in enodejank, ki so bile tudi uprizorjene. Leta 1947 je bil med prvimi prejemniki Prešernove nagrade za vojno dramsko reportažo Rojstvo v nevihti. Vojno dogajanje se je prelilo v po mnenju kritike najboljši, čeprav kontroverzni roman o partizanstvu Menuet za kitaro (1975).
Po osvoboditvi je vodil kulturni program Radia Ljubljana, objavljeno in uprizorjeno pa je bilo nekaj njegovih dram, ki so zaradi evidentnega nestrinjanja z načeli socrealizma zbudile hudo negodovanje oblasti. Leta 1948 je bil aretiran in v »enem izmed osmih procesov zoper intelektualce v Jugoslaviji« obtožen nemorale, poskusa posilstva, poskusa uboja, povzročitve samomora, izdajanja državnih skrivnosti, sovražne propagande in »izpodkopavanja družbeno-političnih in kulturnih osnov družbene ureditve«. Obsojen je bil na 15 let zapora s prisilnim delom. Ko se je pritožil, mu je vrhovno sodišče »zaradi neprimernega vedenja« zvišalo kazen na 18 let in na pet let izgube državljanskih pravic, tudi do pisanja.
Kljub temu je v zaporu pisal. Na skrivaj, na toaletni papir, ki ga je šival v zvežčiče, tako kot v otroštvu, in s tinto, ki si jo je kuhal iz krvi, saj, rje in urina. Za 14 zvezkov se je nabralo te s težavo iz zapora pretihotapljene poezije, zaradi varčevanja s prostorom do nečitljivosti na drobno popisane, ki jo je Ifigenija Simonović dve leti in pol z lupo razbirala in pretipkavala v NUK dvajset let po njegovi smrti in so nato izšle leta 2006 v zbirki Pesmi iz zapora. Pisanje pesmi je bilo ena od rešilnih bilk v zaporu, prej upor kot eskapizem. Druga njegova uporniška poteza in prepoznavna lastnost je izrazita, prekipevajoča in celo nasilna seksualnost. Imeti jo je mogoče kar za izhodišče njegovega pisanja, vsekakor je prevladujoča nota številnih njegovih osrednjih romanov – tudi zadnjega iz trilogije, Levitana (1982), »romana, ali pa tudi ne« o trpljenju, medsebojnem merjenju moči in mučenju, preklinjanju in samozadovoljevanju ter vsakršnem »pričevanju boja zoper smrt« povojnih političnih zapornikov. Izpuščen je bil po sedmih letih, leta 1954. Ponovno se je lotil študija in diplomiral kot gradbeni inženir, se ob tem preživljal s pisanjem filmskih scenarijev, objavljal pod psevdonimom Langus in prejel nekaj nagrad, med njimi še drugič Prešernovo nagrado za literarno delo leta 1984.
Zupanova zgodba, kot jo pripovedujejo pričevalci in njegova literatura, seva čezmerno vitalnost, ki izvira iz erotičnosti in nemira in se v njiju izraža, najbolj intenzivno najbrž v Igri s hudičevim repom (1978) o času po prodoru seksualne revolucije, dokler s starostjo spolna in življenjska moč počasi ne izgorevata, z njima pa zamira tudi njegova eruptivna ustvarjalna sila v nedokončani Apokalipsi vsakdanjosti (1988). Vitomil Zupan je umrl 1987 in je pokopan na ljubljanskih Žalah. PJ
* 18. 1. 1914, Ljubljana
† 14. 5. 1987, Ljubljana