Valentin Vodnik
Ljubljana, Vodnikova domačija v Zgornji Šiški (Vodnikova cesta 65) in spomenik na Vodnikovem trgu
Na Vodnikovi cesti 65 stoji danes hiša s spominsko ploščo in stalno razstavo o Valentinu Vodniku, narodnem preroditelju, ki je kot vsi razsvetljeni izobraženci znal in počel marsikaj. Živahna in odprta Vodnikova družina ga je devetletnega poslala v šolo in po lastnih besedah je šel »volán […] ker so mi oblubili, de snam nehati, kader ozhem, ako mi uk nepojde od rôk«. Najprej ga je branja in pisanja učil »šolmašter« Kolenc, naslednje leto ga je družina poslala v Novo mesto k stricu Marcelu, frančiškanskemu patru, da bi ga pripravil na gimnazijo. Šest razredov tako imenovanih latinskih šol je opravil pri jezuitih v Ljubljani v letih 1769–1775, za kar sta temelje položila Vodnikova mati, ki ga je učila ljubezni do kranjskega jezika in ljudske pesmi, in ded s slikovitimi dogodivščinami iz krčem na Hrvaškem, kamor je hodil po trgovskih potih. Znanje je v šoli nadgrajeval redovnik Janez Jakob Knauer, ki je Vodnika skupaj z drugimi učenci navduševal nad latinsko poezijo in ga tudi spodbujal pri sestavljanju priložnostnih pesmi. Še pomembnejši mentor mu je bil Marko Pohlin, s katerim se je seznanil v času šolanja in se učil po njegovi Kraynski grammatiki pisati v slovenskem jeziku, kot izrazito nadarjenemu učencu pa mu je Pohlin tudi odmeril prostor v svojem pesniškem almanahu Pisanice od lepeh umetnosti. V letih 1779–1781 je v Pisanicah izšlo pet Vodnikovih pesmi; največji uspeh je požela znana poskočnica Zadovolne Krajnc, o kateri je sam skromno zapisal, da je med vsemi »komaj enmalo branja vredna«.
Radovedni, a če je bilo treba tudi uporni Vodnikov duh še danes vznemirja raziskovalce, ki jim še ni uspelo dognati, ali so bile tiste »muhe«, ki so ga gnale k vključitvi v revščini zavezani frančiškanski red, res ciničen odgovor na pritiske očeta, da bi z duhovniško plačo preživljal družino. Frančiškansko šolo in bogoslovje je opravljal v Novem mestu in v Ljubljani, a leta 1784 ga ljubljanski škof Herberstein »vun poshle dushe past« – sprejel je tako poklic posvetnega duhovnika. Štirinajst let ga je ta poklic gnal med Gorenjsko in Dolenjsko, in ko se je nazadnje ustalil v Koprivniku nad Bohinjem, je tja na enega svojih zadnjih obiskov Gorenjske prišel od protina že opešani Žiga Zois. Pronicljivega župnika je hitro prepoznal kot nadvse primernega za širjenje svojih razsvetljenih idej in ga je skupaj z Linhartom angažiral z delom za Veliko pratiko, poučen koledar, namenjen tako prosvetljenju kmetstva kot meščanom in plemičem. Obenem ga je Zois po hitrem postopku poskušal spraviti v svoj krog in tako je bil leta 1796 Vodnik s pomočjo njegovih zvez premeščen v faro svetega Jakoba v Ljubljano, kjer je ostal vse življenje.
Prosvetno delovanje, zlasti pisanje, tako literarno kot znanstveno, je Vodnika tako pritegnilo, da je po dveh letih dokončno opustil duhovniški poklic. Leta 1798 je dobil mesto profesorja poetike, pozneje pa zgodovine, zemljepisa in italijanščine na ljubljanski gimnaziji oziroma liceju na današnjem Vodnikovem trgu. Še pred tem je urejal in pisal poljudne članke in pesmi za Malo pratiko, ki je bila ljudstvu cenovno dostopnejša, leta 1797 pa je prevzel nase nadvse pomembno poslanstvo: izdajo prvega slovenskega časopisa Lublanske novice. Za urednika ga je novačil ljubljanski tiskar Janez Friderik Eger, ki se je odločil imeti slovensko konkurenco Kleinmayerjevi Laibacher Zeitung. Tako se je Vodnik zapisal v zgodovino kot prvi slovenski časnikar in urednik, pa čeprav sta tuja konkurenca in poostrena cenzura Lublanske novice udušila že po štirih letih (1800). Ob pripravljanju in prevajanju strokovnih člankov in vladnih razglasov za objavo je posebej pozorno pazil na čistost slovenskega jezika, kar je bila dediščina Zoisove šole iz časov Velike in Male pratike, svoja načela o uporab(lja)nosti slovenščine in njenih zagatah pa je izražal tudi v stalni rubriki Povedanje od slovenskega jezika. Napovedal je tudi nadvse pomembno znanstveno in narodnobuditeljsko nalogo: pripraviti slovar in slovnico slovenskega jezika, pri čemer pa ga je nazadnje prehitel Kopitar.
Čeprav je bilo med časopisnimi stranmi malo prostora – med učbeniškimi pa malo časa – za poezijo, je Vodnik leta 1806 izdal Pesme za pokušino, zbirko 17 pesmi, ki jo v precejšnji meri sestavljajo prigodne pesmi, že objavljene v Veliki in Mali pratiki. Tudi s pozneje nastalimi pesmimi je sledil Zoisovemu nauku o poučni poeziji za ljudstvo, kar je ohranjal tudi v verzni obliki, ljudskih poskočnicah, in torej v tem preslišal Zoisov pouk metrike. Ob spregledu Devove »posebne številke« Pisanic (1780) zbirka Pesme za pokušino velja za prvo samostojno zbirko poezije v slovenskem jeziku in Vodnik je, kar je zadevalo takratno kranjsko javnost, veljal za prvega, osrednjega in tako rekoč edinega pravega slovenskega pesnika. Ob ustvarjanju je zbiral ljudsko poezijo in prevajal latinsko in grško, s prevodi avstrijskih pesmi pa se je vključil tudi v narodnoobrambno propagando v času vojne proti Franciji (Pesmi za brambovce, 1809).
V času Ilirskih provinc (1809–1913) ga je francoska uprava zaradi znanja francoščine postavila za ravnatelja nove gimnazije ter vseh osnovnih, obrtnih in rokodelskih šol. Zlasti je bilo pomembno, da mu je uspelo pri oblasteh doseči, da se je v osnovni in srednji šoli poučeval slovenski jezik. Izdal je tudi lepo število učbenikov za poučevanje slovenskega jezika in drugih predmetov, vendar je bil ta vrhunec njegove kariere spričo hitrega propada Ilirskih provinc prekratek, da bi prinesel pomembnejše uspehe in zadovoljstvo. Kot vodilni slovenski pesnik in pomembna kulturna osebnost je očitno izrazil naklonjenost vladi s sodelovanjem v svečanosti ob Napoleonovem rojstnem dnevu leta 1810 in ne nazadnje s pesmijo Ilirija oživljena. Po ponovni vzpostavitvi avstrijske oblasti se mu je dobro sodelovanje s Francozi in slavljenje Napoleona neprijetno povrnilo: leta 1815 je bil prisilno upokojen, poleg tega so ga obtoževali, da je prostozidar. Politični in karierni udarec je bržkone vodil tudi v zgodnjo smrt zaradi možganske kapi 1819. Zadnje ure je preživel v hiši za frančiškansko cerkvijo, kjer stoji danes hotel Union; pokopan je na Navju. Leta 1888 so mu pred vhodom v licej, kjer je deloval, postavili spomenik. Ko so ga po potresu podrli, se je na tem mestu razrasel trg, poimenovan po Vodniku; danes je tu ljubljanska tržnica. Vodnikov kip ji kaže hrbet, na njegovi zadnji strani pa so zapisani verzi iz Mojega spominika: »Ne hčere ne sina po meni ne bo, dovolj je spomina, me pesmi pojo.« PJ
* 3. 2. 1758, Ljubljana
† 8. 1. 1819, Ljubljana