Srečko Kosovel
Tomaj, spominska hiša družine Kosovel
Ni ga izmed njegovih vtisa, ki bi nazorneje od tega, za vajo na univerzi v francoščini izpisanega, sežel vso prepojenost Srečka Kosovela s Krasom, vso njegovo do bolečine melanholično, kozmično očaranost nad kraljestvom kamna in bora, gmajne in terana. Samo še verzi, kot »moja pesem je Kras, je Kras, je Kras«, enako zvesto odsevajo Srečkovo umetniško in osebnostno enačbo jaz-Kras, neločljivo zraščenost, bivanjsko dvoedinost pesnika in rodne pokrajine. Toda bodoči avtor Balade o brinjevki, Ekstaze smrti, Tragedije na oceanu ali Konsa 5, ki se je črniškemu nadučitelju Antonu Kosovelu in sužidski gospodinji Katarini Stres prismejal omenjenega dne ob desetih zvečer sredi bele sežanske šole kot zadnji, najmlajši sin v družbo enega brata in treh sestra, ki se je po očetovi kazenski premestitvi leta 1905 v Pliskovico preselil oktobra 1908 z družino v stavbo tomajske šole in se naposled udomil leta 1925 v sodobni beli vili na obronkih Tomaja, danes preurejeni v njegov muzej, se je moral od ljubljenega Krasa že zgodaj posloviti.
Krvavi prvovojni čas ga je še pred prihodom Italije in fašizma študijsko izselil v Ljubljano, kjer mu je bilo v samo dvaindvajsetih letih življenja nato usojeno vtisniti s svojim verzom neizbrisno sled v slovensko in svetovno književnost 20. stoletja. Ko ga je 27. maja 1926 ob pol desetih zvečer v Tomaju prerano ugrabila smrt, »odpoljubila« njegovo trpljenje za meningitisom in mu dala, kakor je pesniško zaprerokoval, »padati, padati, padati« »v prepad neskončne modrine«, je Srečko Kosovel tako zapustil zgodovini in Slovencem književni opus najvišje umetniške vrednosti, vsebinsko krezovske sporočilnosti, verze, ki so peli o Krasu in revoluciji, ljubezni in samoti, smrti in človečanstvu, resnici in lepoti, socialnih krivicah in etničnem čiščenju, Taylorju in Kristu, Richepinu in Beethovnu, liriko, ki jo je le zasilno mogoče strniti na skupne tokovne baricentre impresionizma, ekspresionizma in avantgardizma. Ne da bi za življenja objavil eno samo pesniško knjigo, niti v tiskarno že oddano zbirko Zlati čoln, je v samo petih, šestih bliskavih, hlastnih ustvarjalnih letih obkrožil domala vso poetološko oblo: iz pristana začetne, mehko nostalgične, »baržunaste« lirike, ki je odslikavala v verz huškave impresije rodnega Krasa, borov, ruja in dolin, je izplul proti ekspresionistično razklani, raztrgani, rimano prosti liriki, ki so jo prekrvljali kot britev ostri, globoki eksistencialni, etični ali miselni uvidi o smislu, kozmosu, niču, kapitalu, izkoriščanju, komunizmu, spenglerski apokalipsi, ki je grozila lažni, degenerirani, smrtno ekstatični Evropi, da bi sočasno, a idejno povsem drugače kakor sosednji tržaški futuristi – od Carmelicha do Milettija, od Cralija do Dolfija – pristal naposled na obalah šokantne konstruktivistične poetike svojih integralov in konsov, po kubofuturističnem načelu »gruzofikacije« zvarjenih besednih kolažev, ki so le navidez poljubno sklapljali izrazne okruške, matematične enačbe, slogane, kemijske, fizikalne formule, citate ali časopisne izrezke v mozaično celovitost lirskega besedila, v čudežno enost pesniške resnice.
Danes domuje Srečko Kosovel v podobi, imenu, knjigi ali duhu domala povsod po Krasu, mnogokje na Slovenskem, sredi ljudskega vrta v Trstu in še marsikje po svetu. Njegovemu mlademu geniju posvečenih plošč, napisov ali kipov, po njem poimenovanih društev, zborov, krožkov, brigad, ulic, poti, šol ali stavb, začenši z leta 1963 namenu v Sežani predano Kosovelovo knjižnico in leta 1991 odprtim sežanskim Kulturnim domom, ni dano zanesljivo prešteti.
Tudi ta vodniški zapis, daleč preskromen za popolno dojetje pesnikove male skalne domovine, njegovega lika, dela in veljave, naj izzveni potemtakem le v vabilo: k obisku njegovih Sežane in Tomaja, a predvsem k ponovnemu branju, razumevanju in uživanju besedne umetnosti Srečka Kosovela, vabilo, da »v tej temni dobi, ko smo pozabili, čemu živimo« – kakor je sam zapisal leta 1924 v proslavnem razmišljanju ob 75-letnici Prešernove smrti –, »vzamemo v roke njegove poezije in da poizkušamo dobiti v njih one moči, ki pomaga v trpljenju in borbi, ki daje človeku vero v življenje, ki kaže življenju cilj. Kajti posebna lastnost globokih in lepih duš je, da pokažejo svoje življenje, da pokažejo edino pot, ki jo mora hoditi duša: k Lepoti.« In taka, lepa duša je bil Srečko Kosovel. In taka, lepa dežela je tudi zaradi njegove umetnosti danes Kras. MK
* 18. 3. 1904, Sežana
† 27. 5. 1926, Tomaj
»Rodil sem se 18. marca 1904 v Sežani blizu Trsta. Kako so minili moji prvi dnevi? Ne vem. Velika hiša, v kateri sem bil rojen, mi je enako nepoznana kot razlog mojega rojstva in življenja. Ko sem bil star štiri leta, sem prišel v Tomaj. Siv in mrzel dan, velika stavba, prazen vrt, takšen je moj prvi spomin. Naslednji dan je bil sončen; zdi se mi, da je bilo oktobra. Kraj, popolnoma drugačen, kakor so kraji okrog Ljubljane, tihoten v presojni svetlobi sončnega novembra. Naša hiša je stala na griču, od koder se je videlo ves ta kraj, povsod okrog polja, vinogradi, pašniki z rjavo travo, brinje, tu pa tam borov gozd, in povsod, povsod skale in kamenje. Rdeča polja, temni bori, bele ceste, čist in svež zrak, močno sonce – nič ne naznanja jeseni, ki prihaja tihotna s hribov v naše duše.«