V njej je namreč nekaj časa stanovala družina Primoža Kozaka, ki sta mu bila literarno ustvarjanje in družbeni angažma položena v zibko. Bil je sin Ferda Kozaka in nečak Juša Kozaka, dveh pisateljev in povojnih politikov, ki sta močno zaznamovala slovensko literaturo socialnega realizma. Primož je podedoval njuno neustavljivo željo po spremembah in prepričanje, da je treba iskati nove družbene rešitve, manj pa njuno vero v povojni socializem. Diplomiral je v petdesetih letih iz filozofije na ljubljanski Filozofski fakulteti, leto pozneje pa je zaključil tudi študij dramaturgije na takratni Akademiji za igralsko umetnost, danes AGRFT. Tam se je seznanil s Tarasom Kermaunerjem, Jankom Kosom idr., ki so v začetku petdesetih let prejšnjega stoletja ustanovili literarno revijo Beseda. Zaradi kritičnih stališč in modernizma, ki so ga zagovarjali njeni osrednji pisci, so jo kmalu ukinili. Leta 1957 se je skupina ponovno povezala ob Reviji 57 in za Primoža Kozaka morda še bolj pomembnem odrskem podaljšku Odru 57. Čeprav so revijo ukinili po zgolj dveh letih in kmalu za tem ustanovili Perspektive, je Oder 57 deloval neprekinjeno vse do 1964, ko je ugasnil po največji gledališki aferi v nekdanji Jugoslaviji, miniranju Tople grede Marjana Rožanca. Ravno v zgodovini Odra 57 pa zavzema pomembno vlogo tudi Primož Kozak. V tem avantgardnem gledališču sta bili namreč uprizorjeni prvi dve drami iz njegove revolucijske tetralogije (Afera in Dialogi), ki sta skupaj z Antigono Dominika Smoleta pomenili odločilni rez v zgodovini slovenske dramatike in gledališča. Antigona in Afera (obe premierno uprizorjeni 1961) sta še istega leta doživeli tudi postavitev v ljubljanski Drami, osrednjem slovenskem gledališču, in tako napovedali prihod nove generacije dramskih piscev. V naslednjih letih so sledile drame Petra Božiča, Gregorja Strniše, Daneta Zajca idr.

Primož Kozak je po letu 1964, ko je politična oblast ukinila Perspektive – kar je seveda pomenilo velik šok za vse perspektivaše – utihnil za cela štiri leta. Šele 1968 je napisal dramo Kongres, ki jo je mogoče razlagati kot dramo s ključem, saj je v njej opisal boj med partijskim liberalizmom in ortodoksno strujo. Prvega je predstavljal Stane Kavčič, drugo pa Stane Dolanc. Le nekaj let za tem je Stane Kavčič to bitko izgubil in začela so se svinčena sedemdeseta leta. Razočaranje nad revolucijo pa Primož Kozak obravnava tudi v Legendi o svetem Che, ki dopolnjuje že omenjeno revolucijsko tetralogijo, predstavlja pa življenje slavnega revolucionarja Ernesta Rafaela »Che« Guevare de la Serna, ki je bil argentinskega rodu.

Po koncu šestdesetih je v gledališču nastopila nova generacija, Kozak pa se je posvetil nadaljnjemu študiju in esejistiki. Tako je 1977 doktoriral iz literarnih ved s tezo o Cankarjevi dramatiki. Nekaj let je delal kot dramaturg pri Triglav filmu, pozneje kot asistent na Inštitutu za literaturo SAZU in ljubljanski AGRFT, kjer je postal profesor dramaturgije, med letoma 1978 in 1981 pa je bil tudi dekan te ustanove. Njegova najbolj znana knjiga esejev je Peter Klepec v Ameriki (1971), ki je nastala med njegovim bivanjem v ZDA, napisal pa je tudi številne scenarije in dramatizacije romanov. Med temi velja posebej omeniti Ptičke brez gnezda Frana Milčinskega Ježka in Cankarjevega Hlapca Jerneja in njegovo pravico. GT