Peter Božič
Ljubljana, pisateljev dom v stanovanjskem bloku na Verovškovi ulici 43 v Šiški
Proti severu mesta teče ena od glavnih ljubljanskih vpadnic, Celovška cesta. Ko prečkamo železniško progo in se na naši levi strani odpre pogled na park Tivoli in njegove športne objekte, smo vstopili v območje Spodnje Šiške. Osrednja točka te ljubljanske četrti je nekdanja ulica Milana Majcna, na začetku katere še danes stoji t. i. Stara cerkev. Za to Plečnikovo stvaritvijo zavijemo desno na Gasilsko cesto in že se na naši levi strani začenja Verovškova ulica, to je tretja ulica na levi. Ta prometnica se razteza daleč tja do ljubljanske obvoznice in v svoji dolžini večkrat spremeni ulični karakter. Literarno navdahnjenemu popotniku bo noga zastala že na naslovu Verovškova ulica 43, kjer je petintrideset let, vse do svoje smrti, živel slovenski pisatelj in dramatik Peter Božič. V njegovi mladosti bi ga našli na številnih naslovih, tudi takih, ki niso imeli hišnih številk, recimo v barakah na barju, kar je kazalo na njegov bohemski življenjski stil.
Rodil se je na Bledu, od koder se je njegova družina kmalu odselila na Krško polje. Že v ranem otroštvu ga je zaznamovala izkušnja druge svetovne vojne. Njegovo družino so Nemci izselili najprej v šlezijski Wrocław, pozneje pa v Nemčijo. To hudo izkušnjo, ki je pravzaprav določila vse njegovo nadaljnje življenje, je v enem svojih zadnjih intervjujev opisal takole: »Videl sem ogromno trpljenja in to v človeku ostane. Vrednote padejo. Ruski ujetniki so ležali na tleh in ko so jim nemški civili dali kos kruha ali kaj podobnega, je SS-ovec stopil jetniku na roko. To se je dogajalo pet metrov od mene in zame je bil to konec sveta, konec humanizma.«
Po koncu vojne se je družina vrnila v Ljubljano, kjer je Peter začel obiskovati klasično gimnazijo, pozneje pa so se preselili v Maribor. Kot sodelavec tamkajšnjega gimnazijskega literarnega glasila je bil tik pred maturo obtožen sovražne propagande in prepovedano mu je bilo šolanje na vseh jugoslovanskih šolskih ustanovah. Čeprav so prepoved kmalu umaknili in je smel v Mariboru maturirati, je ta dogodek v njem dokončno porušil vero v socialistično obnovo vrednot. Petdeseta leta so bila za Božiča najsrečnejše in najbolj plodno obdobje. Pridružil se je besedovcem, ki so ob koncu petdesetih ustanovili Revijo 57, sledil je Oder 57 in pozneje revija Perspektive. Božič je začel s proznimi teksti, predvsem novelami, ki so se njemu samemu ob koncu življenja še vedno zdele najboljše, kar je kdaj napisal. V obdobju Odra 57 je napisal prve poskuse drame absurda pri nas. Njegovi enodejanki (Zasilni izhod in Križišče), ki so ju uprizorili v enem večeru v sezoni 1960/61, sta pomenili prve korake v tej smeri, njeno dokončno realizacijo pa drama Vojaka Jošta ni. Ravno slednja je morda njegovo najbolj svetlo delo, nastalo kot odraz polnosti življenja, ki jo je zanj pomenil krog perspektivovcev. »’Vojaka Jošta ni’ je nastal v obdobju razcveta Odra 57, ki je predstavljal mojo prvo pozitivno socialno izkušnjo, jaz sem se takrat prenovil. Kasneje sem se trudil, da bi nastalo še kaj takega, a ni šlo več.
Prepričan sem, da ima vsak človek svoj čas, ki je samo njegov, in takrat naredi maksimalno, potem pa čas teče skupaj z ostalimi, ampak to ni samo njegov čas. Zame je bil to čas Odra 57, ko se je vse poklopilo.«
Petrova nadaljnja usoda ga je vodila skozi številne poklice. Delal je v novinarstvu in politiki, na koncu je bil svetnik v ljubljanskem mestnem svetu. Obenem je bil vseskozi angažiran intelektualec, ki je razmišljal o družbi in njenih pojavih, ter ustvarjalec, ki je neutrudno pisal, čeprav so njegove igre in teksti pogosto ostajali v predalu. Bil je tisti mali mož, ki so ga poznali številni Ljubljančani po njegovi neposrednosti in življenjski energiji, ki se je zdela neusahljiva. Bil je skrajen nihilist, a je verjel v moč literature. Intervju, ki je bil objavljen skupaj z njegovo zadnjo dramo Šumi, je zaključil z besedami: »Edino literatura lahko to naredi (najde smisel, op. a.), a se nam ta smisel vztrajno izmika. Če bi ga namreč našli, ga ne bi bilo več.« GT
* 30. 12. 1932, Bled
† 10. 7. 2009, Ljubljana