Miroslav Vilhar
Grad Kalec v Zagorju na Pivki s spominsko ploščo
Narodnemu buditelju, dramatiku, pesniku in skladatelju Miroslavu Vilharju so prvi spomenik postavili v rojstni Planini pri Postojni leta 1906. Sicer pa je večinoma deloval na gradu Kalec (Kauc, 618 m) pri Zagorju na Pivki, kjer je tudi umrl. Pokopan je v bližnjem Knežaku, kjer je bil nekaj časa župan. Po študiju prava na Dunaju in v Gradcu, ki ga ni dokončal, se je Vilhar 1843. leta vrnil na Kalec in po očetu prevzel domače gospodarstvo. Domači učitelj pri njem je bil Fran Levstik vse od leta 1858 do svojega odhoda v Trst leta 1861, s čimer je povezana domneva, da naj bi se prav tu pod Sveto Trojico rodila ideja o Martinu Krpanu; Pivčani so Krpana dali celo v svoj občinski grb. Na začetku šestdesetih let je Kalec za nekaj časa zaradi funkcije poslanca v deželnem zboru zapustil tudi Vilhar, ki mu je takrat na pobudo Levstika izšla zbirka Pesmi (1860), tako da sta se njegova narodnopolitična in kulturna dejavnost lepo dopolnili. Po predčasno končanem mandatu, s čimer je povezano izdajanje Napreja (1863), pa se je vrnil domov, a je šlo z domačim gospodarstvom le še navzdol.
Nekatere njegove pesmi so ponarodele (Lipa zelenela je, Po jezeru z motivom Blejskega jezera, Zagorski zvonovi, ki se nanašajo na bližnje Zagorje in jim je bila podlaga ljudska pesem) in so bile priljubljene recitacijsko-deklamacijske točke na društvenih in čitalniških odrih od sredine 19. stoletja. Tu se je Vilhar uveljavil še kot pisec izvirnih (šalo)iger (Detelja, Župan, Poštena deklica), ki so izšle v Vilharjevih igrah I–IV (1865/66). Vilhar je tudi avtor prve domorodne spevoigre Jamska Ivanka (1850), ki je postavljena v bližino Kalca in jo je iz nemščine prevedel Vilharjev ilirskobistriški rojak Janez Bilc.
Vilharjev Kalec je zanimiv zaradi svoje pozicije, saj se nahaja v bližini vasi Knežak, Bač in Zagorje, kar je ravno na meji med ilirskobistriško in pivško občino; tako je bil leta 1941 tu 1. sestanek aktivistov OF s Pivke in iz Ilirske Bistrice. Miroslav Vilhar pa je 9. maja 1869 prav tu organiziral slovenski tabor, o čemer priča spominska plošča na ohranjenem in zdaj obnovljenem obrambnem stolpu, ki so mu jo ob 100. obletnici tega dogodka postavili občani Ilirske Bistrice in Postojne. V Vilharjevi pesmi Na Kalcu se subjektu lepo odpre pogled na strmi Triglav, ki se blešči v snegu, na Nanos in na najvišji nealpski vrh Snežnik (1796 m). Če bi se želeli povzpeti nanj, je najbolje, da nadaljujemo pot skozi bližnji vasi Bač in Koritnice ter nato proti gozdni pristavi Mašun (1025 m). S Kalca se lahko odpravimo tudi v bližnjo vasico Šilentabor (751 m), kjer je bila v 15. stoletju protiturška utrdba in od koder je z vzpetine od leve krasen razgled na obronke Brkinov, proti desni na Pivško in Košansko dolino, Magajnovo Vremščico in Nanos, na drugi strani pa na Snežnik. V 15. stoletju in na Pivškem ter Notranjskem se dogaja tudi Vilharjeva pripovedna pesem iz 15. stoletja Ljudmila, v kateri nastopa vitez Ravbar in ki se začne takole: »Verh skaline silovite / Tabor Starigrad stoji, / V nje podnožji bela Pivka / Izpod zemlje se vali. / Tam je bival vitez Ravbar – / Štiristo let je že preteklo – / roke terde, ko železo, / Serca terdega, ko jeklo.« Na Šilentabru bo pozorni popotnik opazil tudi znak za Krpanovo pot.
S Kalca se zatem lahko odpeljemo proti Pivki in skozi vas Trnje, od koder ni daleč do domnevno Krpanove Svete Trojice (1123 m), o kateri bi skupaj z zgodbo o Krpanu in tovorništvu na tem območju utegnil praviti Levstiku prav Miroslav Vilhar, čeprav je Martin Krpan z Vrha v Janežičevem Slovenskem glasniku izšel pred Levstikovim prihodom na Kalec. UP
* 7. 9. 1818, Planina
† 6. 8. 1871, Grad Kalec pri Pivki
V Zagorju na Pivki se je rodila tudi pesnica in pisateljica Lea Fatur (1865–1943), iz bližnje Postojne pa je bil doma pisatelj, dramatik in zdravnik Alojz Kraigher (1877–1959).