Profesionalna pot Mire Mihelič se ni oblikovala ob katerem od literarnih ali jezikoslovnih študijev, pač pa ob študiju prava. Med vojno je sodelovala v Osvobodilni fronti in bila dvakrat zaprta, po vojni pa se je popolnoma posvetila pisanju in prevajanju. Začela je že med vojno z romanoma Obraz v zrcalu in Tiha voda, v katerih opisuje življenje bogatega in zadovoljnega meščanstva, iz katerega je tudi sama izhajala. Po koncu vojne se je uveljavila predvsem kot dramatičarka. Napisala je nekatere pomembnejše tekste socialnega realizma (Ogenj in pepel, Operacija, Svet brez sovraštva), v katerih je slikala medvojno dogajanje in etične odločitve posameznikov v njem. Pozneje je svoj pogled na svetlo prihodnost problematizirala v komedijah Zlati oktober in Dan žena, ki zaključujeta njeno pisanje za gledališče. Zgolj mimogrede naj omenimo, da je Dan žena predelava Aristofanove komedije Ženske v skupščini. Od petdesetih let dalje se je posvetila romanom, med katerimi so najbolj znani April, Vrnite se, sinovi in Stolpnica osamelih žensk. V njenih delih se prepleta ljubezenska tematika s kroniko meščanske družine v obdobju pred drugo svetovno vojno. V svoje pripovedi pogosto vpleta avtobiografske prvine, hotela pa je napisati tudi serijo romanov po vzoru realističnih in naturalističnih družinskih kronik (npr. Zolajevega cikla o Rougon-Macquartovih), a se ji je to le delno posrečilo.

Izredno pomembna je kot prevajalka iz angleščine, francoščine in nemščine. Tako je v slovenščino prevedla nekatera temeljna dela Charlesa Dickensa, Williama Thackeraya, Henryja Fieldinga, Williama Faulknerja, Thomasa Manna, Louisa Adamiča, J. P. Sartra, Tenneseeja Williamsa, Jeana Anouilha in Eugena O’Neilla. Za svoje prevajalsko delo je leta 1963 dobila Sovretovo nagrado, leta 1983 pa tudi Prešernovo nagrado za celotni literarni opus.

Njeno delovanje pa se ni omejevalo zgolj na literarno ustvarjanje, ampak je segalo tudi v družbeno življenje in je zaznamovalo dve najvidnejši pisateljski organizaciji. To sta Društvo slovenskih pisateljev in Slovenski center PEN. Mira Mihelič je namreč aktivno delovala v obeh in bila nekaj časa tudi njuna predsednica. Društvu slovenskih pisateljev je predsedovala med letoma 1963 in 1966, Slovenskemu centru PEN pa naslednjih devet let, do 1975. Obe ustanovi sta svoji predsednici, ki sta jo pri njenem delu zlasti v odnosu s tujimi pisateljskimi organizacijami odlikovala visoka svetovljanskost ter strpnost, zraven pa še bleščeč damski nastop, postavila spomenik. Na vrtu pred slovensko pisateljsko hišo na Tomšičevi ulici 12 je ob spomeniku Miri Mihelič tudi klopca, na kateri popotnik po literarni Ljubljani lahko nekoliko predahne. GT