Marjan Rožanc je pri štirinajstih začel delati v ljubljanski Kartonažni tovarni in gledaliških delavnicah ljubljanske Drame, obenem pa je obiskoval grafično šolo. Med služenjem vojaščine je bil pred vojaškim sodiščem obsojen na tri leta in pol strogega zapora zaradi sovražne propagande. Po vrnitvi v Ljubljano je najprej delal v Mariborski tiskarni, pozneje pa se je odločil za poklic svobodnega književnika. Podobno kot Primož Kozak, Gregor Strniša idr. je pripadal kritičnim intelektualcem, ki so se v petdesetih in šestdesetih zbirali okrog revij Beseda, Revija 57, Perspektive in Problemi. Z Odrom 57, gledališkim podaljškom Revije 57, je povezan njegov najbolj kontroverzni tekst. Gre za dramski feljton Topla greda, ki je bil premierno uprizorjen 1964. Rožanc jo je napisal kot svoj literarni odziv na članek O dilemah našega kmetijstva, zaradi katerega je bil Jože Pučnik že drugič zaprt, ukinjene pa so bile tudi Perspektive. Nesrečno naključje je hotelo, da je bila prav Topla greda povod za obračun z mladimi gledališčniki, ki so se zbirali okrog eksperimentalnega gledališča, tako da je tekst pozneje doživel še sodno prepoved tiskanja in uprizarjanja, zanj pa je obveljala edina sodna prepoved kakega dramskega teksta v nekdanji Jugoslaviji.

Rožanc se je po tej aferi umaknil iz gledališča in se posvetil romanom ter esejistiki. Njegova proza je izrazito avtobiografska, saj v njej išče odgovore na bistvena eksistencialna vprašanja preko lastnih doživetij. Nič čudnega torej, da so Zelena jama in tamkajšnji prebivalci pogosto snov njegovega pisanja. V romanu Ljubezen, ki je njegovo osrednje delo, je tako opisal svojo mladost in medvojna leta v Zeleni jami skozi optiko odraščajočega otroka, ki z naivnostjo gleda na ideološke in druge delitve, nastajajoče med ljudmi zaradi vojne. Med drugimi naslovi je napisal tudi neposredni hommage predmestju, kjer je preživel mladost. Naslov zbirke kratkih zgodb je seveda Zelena jama.

Od srede šestdesetih let dalje se je intenzivno in kontinuirano ukvarjal z esejistiko, v kateri je splošne probleme navezoval na svoje osebne izkušnje in jim skušal najti rešitve s pomočjo modernih religioznih piscev, kot so Kierkegaard, Berdjajev, Unamuno, Theilard de Chardin in Kocbek. Njegovi eseji so izhajali v številnih revijah, pozneje pa tudi v samostojnih knjižnih izdajah (Iz krvi in mesa, Evropa, Manihejska kronika). Prav zaradi njegovega odločilnega prispevka k razvoju esejistike pri nas se je založba Mihelač skupaj s časnikom Dnevnik odločila 1993 ustanoviti nagrado za najboljšo esejistično zbirko, ki se imenuje po njem.

Marjan Rožanc je eden redkih pisateljev, ki je bil tudi športna legenda. Kot dolgoletni funkcionar športnega društva Slovan na Kodeljevem je veliko storil za razvoj športa na vzhodu Ljubljane. Med mladino je slovel kot dober igralec nogometa, košarke in tenisa, pri čemer prenekateri njegov občudovalec ni niti slutil, da visokorasli in gibčni mož v svoji literaturi sega po poslednjih vprašanjih Boga in bivanja. GT