Stara gora, ena od »gor«, kakor Semičani imenujejo vinske gorice nad svojim krajem, je ves dan osončena reber na jugozahodnem robu Gorjancev in je vsa prepletena z vzporednimi valujočimi cestami. Težko je tujcu zadeti pravo cesto, ki bi ga pripeljala h Krakarju. Se pa čez gorice strmo vzpenja pohodna in označena Semiška pot, ki vas lahko iz semiškega »placa« v dobrih desetih minutah vzpona pripelje do njegove hiše. (Na »placu« je krajevni muzej. V častitljivi stavbi je tudi turistični urad. Nad vhodom je spominski kip Lojzeta Krakarja, delo Bojana Štineta.) Atraktivna Semiška pot je v celoti dolga tri ure hoda, kroži po goricah in v preštevilne razgledne točke.

Nekateri domačini pomnijo, kako je v svojih poznih letih prihajal domov njihov pesnik. Zmeraj se je pripeljal z vlakom in bil gosposko napravljen, v črn klobuk in črn plašč, s črno aktovko in črnim dežnikom, če je kazalo na dež. Zamišljeno in resno se je podal vkreber, z natančno odmerjenimi stopinjami, ki bi jih nemara znal obhoditi tudi zavezanih oči. Vsak kamen je zanj ostajal isti, le kakšna brajda je bila kakšno spomlad zasajena drugače. Pot se za časa njegovega prihajanja domov in odhajanja z doma ni spremenila, pa naj je po njej stopal kot šolar, študent, povratnik iz nemškega uničevalnega taborišča, pesnik in urednik, doktor literarnih znanosti, profesor s frankfurtske univerze. Vse bolj »žejnega življenja in lačnega srca« ga je zvesto vodila h koreninam in k dušnemu miru, rojstni hiši pod dovozno cesto, stoječi na poševnem travniku med vinogradi.

Vse na krakarjevini še stoji, kakor je stalo za njegovega življenja: dvorišče s kapnico, stari sadovnjak in vrtna uta, prepletena s trto, ki je videti kot velika, na eno stran odprta zelena kocka. Korak stran raste stara zverižena češnja, a še mogočneje se streljaj proč vrstijo kostanjeva debla, ki v nekaj sto metrov zajemajočem polkrogu obkrožajo Staro goro. Globoko spodaj in visoko zadaj, z vsake strani v isti ravnini pripada največji krog nebesu, kjer naš belokranjski pesnik tudi po svoji smrti živi »najbliže mladičem v gnezdih zvezd«. Širna dežela, ki se razteza pod njegovo hišo vse doli do hrvaških obzorij, je prav tako videti kakor nebo, le da obrnjeno, kakor da je padlo vznak, le da so njegove zelenine in modrine temnejše kakor one na nebu, meglice na jasah včasih svetlejše kakor sončna okna v oblakih in breze bolj svetlikave kakor zvezde. Večna lepota, razgrnjena po belokranjskem ravniku, se zdi neobstojna, ker je zvesto spremenljiva in spremenljivo zvesta. S Krakarjem je ta lepota dobila svojega pesniškega častilca: »Vesel moj dom je. Ko se pozlatijo / v jesenskem soncu semiške gorice, / so lepe kakor pravljične kraljice, / pripravljene za veliko gostijo. / In lep moj dom je. Kadar se razcveta / spomladi breskev, rožnato zardela / takrat so te gorice kot dekleta, / zaljubljena, vihrava in vesela. / Moj rodni dom – bogat, čeprav si gmajna! / Spomladi, ko razlije se v obzorje / po vsej dolini snežno belo morje, / je kot en sam cvet bela Bela krajina. / Moj rodni dom! Za vse kar nosim v sebi / po tej sivini zemlje od mladosti, / za vso ljubezen in ves krč bridkosti, / dolžan sem skromno hvalo tudi tebi.« ŽK