A le še kakšen star Vavtovčan vam bo znal pokazati, kje je bil njegov dom. Pa saj ga lahko sami najdete, ni težko. Naselji Vavta vas in Straža sta pravzaprav isti kraj na dveh straneh Krke, Vavta vas na desnem bregu, Straža na levem. Reka med njima je presenetljivo široko razlita, tako da si jo obiskovalec lahko z mostu do sita nagleda. Na vavtski strani mostu je križišče, kjer ena od cest zavije proti pokopališču in cerkvi sv. Jakoba. Na križišču je prometna tabla proti Drganja selom. Nekaj korakov za to tablo stoji stara trdno zidana kmečka hiša s hišno številko 41. Vhod je častitljiv in klesan, vrh portona je označen z inicialkama nekdanjega gospodarja JD (ki je imel isti črki imena in priimka kot naš pisatelj), vrata so imenitno delo mizarja, veščega v secesijskih ornamentih. Na obeh vratnih krilih sta izrezljani dve stilizirani liri, kar se lepo ujema s poetičnim duhom enega od domačih sinov. Da je Jože Dular bil pesnik?

Preberimo, kako je znal še mlad v romanu Krka umira opisati reko, ki je tekla tako blizu, da je že po nekaj korakih lahko skočil vanjo in se okopal (kar je poleti nadvse rad počel): »Grmovje se sklanja nad vodo in rjavi lati na visokem ločju so negibni. Močan vonj divje melise še vedno dehti iz visoke obrežne trave in se staplja z vonji preperelega lesa, razsušene zemlje, mokričnika, dristavca, parožnic in še cele vrste rastlin in drobnih školjk, ki jih je upadla voda pustila na suhem. Vroče poletje je in soparica duši zemljo, ljudi in živali … Krka usiha in rast na njivah vene …« To je značilen Dular: njegove nežne lirične besede dobivajo počasi epski zamah, v katerem se pojavijo ljudje, med ljudmi odnosi, v odnosih drama, v drami spremembe. V okviru enega leta je psihološko in družbeno jasno opisal spremembe v mogočni, vendar ne posebno srečni vavtski hiši, ob njenem močnem gospodarju pa še pisano množico oseb. Samo ugibamo lahko, ali je opisal lastni dom. Ta dom zadane naravna nesreča, kuga, ki pokonča vse rake v Krki, s čimer zgubijo svoj glavni zaslužek. Gospodar Urbiha, katerega duh zagledaš na pragu številke 41, figuro dostojno neizprosnih in strastnih gospodarjev iz velikih evropskih kmečkih romanov, je nenavadno podoben tudi sodobnemu slovenskemu pridobitniku, njegovemu hlepenju po moči, denarju in veljavi, človeku v cvetu let, ki je trd in okruten do svojih ljudi, predvsem pa neodjenljivo zahteven tudi do lastnega življenja. A tudi življenje ima svojo okrutnost, narava ima svoj etos in čas svoje zanke. Človeška moč se zamaje, človek se zruši sam v sebi. Računi med naravo in človekom so bili napačni. Prečudovita reka je le prispodoba življenja, ki vedno priteka in odteka. Krka kdaj umira, ampak tudi teče naprej.

Drobec njenega večnega teka je iz pozabe iztrgal Vavtčan Jože Dular. Življenje iz njegovih knjig pa je že davno odteklo. Tudi v njegovi hiši ob Krki ni več življenja. Odkar so sorodniki pred leti hišo prodali in se je iz nje izselila njegova sestra, je številka 41 zaklenjena in zapuščena. Bo kdaj na njej pisalo, da je bil v njej doma pisec knjige Krka umira? Vanjo vdira uničevalna vlaga iz Krkine podtalnice. ŽK