Nekdanja rafinerija sladkorja je bila zgrajena leta 1828 in je bila takrat največja sladkorna rafinerija v Avstriji. Predelala je skoraj šestino vsega sladkorja v državi. Leta 1835 je v tovarni začel delati prvi parni stroj na ozemlju današnje Slovenije. Proizvodnja je iz leta v leto naraščala, prav tako tudi število zaposlenih. Nesrečna usoda pa je hotela, da je tovarna leta 1858 pogorela do tal. Po tem dogodku si ni nikoli več opomogla in že v kratkem je dobila nove lastnike, ki so opustili staro dejavnost. Nekaj let je bila v njej kasarna, kjer so se pred odhodom v Trst in Mehiko zbirali meksikajnarji, prostovoljci, ki so služili Maximilijanu III. v njegovi avanturi, ki se je v vseh pogledih končala tragično. Nato je bila v zgradbi tobačna tovarna, nazadnje pa je služila kot stanovanjski objekt. Njena podoba zadnjih nekaj let je bila zelo klavrna, kot je bilo klavrno življenje njenih stanovalcev, brezdomcev, ki so se v hladnih nočeh zatekali med njene gole stene. Obeta se ji prenova, ki je delno posledica gradnje novega bližnjega mostu, povezave med Roško in Njegoševo cesto. V njej naj bi končno uredili tudi spominsko sobo slovenske moderne, saj so prav s Cukrarno povezani njeni trije glavni predstavniki: Josip Murn – Aleksandrov, Dragotin Kette in Ivan Cankar.

Josip Murn Aleksandrov je bil nezakonski otrok Marije Murn in Ignaca Cankarja, ki pa zanj ni hotel skrbeti. Mati ga je pri štirih letih dala v rejo in odšla v Trst. Murn je tako praktično vse življenje živel pri Polonci Kalan, dijaški mamici, najprej na Poljanski cesti 47, po velikem ljubljanskem potresu 1895 pa sta se bila prisiljena preseliti v Cukrarno, saj je bila hiša v potresu preveč poškodovana. Polonca Kalan se je preselila v tesno sobico v drugem nadstropju, ki jo je Ivan Prijatelj takole opisal: »Sobica je to kakor zaboj. Do nje se pride skozi temo in prav pred vrati so stopnice navzgor, da čeznje padeš. Sobica ima eno okno, a tako visoko, da samo glava doseza prve šipe. Zato se z ostalim telesom še bolj počutiš v zaboju. Ne vem, kakšna je ta soba sedaj, ali jaz si je ne morem drugače predstavljati kakor z dolgo komisno mizo, stoječo sredi zglodanega poda in preobloženo s knjigami, s katerimi se čisto mirno družijo različne pipe, škatlice za tobak, ovratniki in ovratnice in vrhu tega še kakšna majhna skodelica z ostanki sinočnje večerje.«

Murnova življenjska zgodba izpričuje vztrajnost in prizadevnost mladega pesnika, ki pa je na koncu izgubil boj z boleznijo. Kljub skromnim razmeram se je namreč pretolkel skozi gimnazijo in odšel študirat na Dunaj. Najprej na eksportno akademijo, pozneje pa je presedlal na pravo, ki ga je študiral tudi v Pragi. Zaradi slabega zdravja, napredujoče jetike, se je moral vrniti v Ljubljano in tu delati kot pisar.