Josip Jurčič
Muljava, rojstna hiša
Ta sočni opis Obrhka (ki je v Desetem bratu, prvem slovenskem romanu, literarno ime za Muljavo) iz leta 1866 danes ne velja več; Muljava je sodobna turistična vas. Ostal pa je v njej otok starosvetnosti, Jurčičeva domačija, muzej na prostem.
Pripovednik Josip Jurčič je narodopiscem in literarnim zgodovinarjem zapustil veliko dragocenih opisov iz kmečkega življenja na tem koncu Dolenjske, s katerimi so si pomagali, da so lahko tudi njegov rojstni dom uredili kot dom revnega dolenjskega kmeta sredi prejšnjega stoletja. K sami hiši so selili še druge stare stavbe iz okolice. Jurčičevina je torej zdaj nazoren muzej tukajšnje ljudske arhitekture, slovenski skansen.
Ob vratih pisateljeve rojstne hiše je slovensko pisateljsko društvo komaj leto po njegovi smrti dalo vzidati črno spominsko ploščo z napisom: »V tej hiši je bil porojen v 4. dan marcija 1844 leta Josip Jurčič, pesnik in pisatelj slovenski. Postavil hvaležni narod 15. avgusta 1882.« Prek nekaj kamnitih stopnic vstopimo v veliko vežo, ki zavzema srednji del hiše. Tu so odprto kurišče za peč, na desno se gre v štibelc, kjer je na ogled orodje vaškega čevljarja (v vsakem rodu Pajštbarjevih, kakor se je po domače reklo Jurčičevim, je kdo čevljaril) in v shrambo za živila in svinjsko krmo, kjer je zdaj zbirka litoželeznega in lončenega posodja iz teh krajev. Pri vhodu v vežo sta sklednik in žličnik, ob steni stoji omara. V njenih predalih je gospodinja hranila moko, ješprenj, kašo … Ob ognjišču najdemo pripravna pomagala za kurjenje, kuho in peko: burkle, omelo, lopar, grebljo in kozico za praženje žitne kave. Levo vodijo vrata v »hišo«, glavni družinski prostor. Tu se je Jožek na peči naposlušal dedovih zgodb, ki jih je potem kot dijak v Ljubljani objavil v Spominih na deda, prvem spisu, ki je napovedoval morda največji mladi pisateljski up v 19. stoletju na Slovenskem. Do svojega 22. leta je Josip Jurčič že objavil večino svojih najbolj kakovostnih del (povesti Jurij Kozjak, Domen, Tihotapec, Hči mestnega sodnika, Kloštrski žolnir, romana Deseti brat ter Cvet in sad). Prav tako zgodaj pa ga je – iz preživetvene nuje pa tudi zaradi mladoslovenskih političnih bojev – potegnila v svoj mlin novinarska tlaka, ki mu je kradla kratko odmerjen čas in odjedala visoki pisateljski talent.
Pajštbarjevi so svojo kajžo podaljšali za majhen hlev, nad katerim so imeli le še lesene svisli. V njih je danes literarni muzej z Jurčičevimi knjigami in rokopisi. Med domačijo in gozdom je dolinica, v kateri domača gledališka skupina tradicionalno uprizarja dramatizacije Jurčičevih romanov in povesti. Scenografija Desetega brata je tu postavljena leto in dan, »Krjavljeva hiša« je prinesena iz sosednje vasi.
Če si zaželite še »več Jurčiča«, se po markirani poti, imenovani po pisatelju, podajte prek vasi Oslica v dolino Lahkega potoka, ki jo domači turistični delavci v zadnjih letih prijazno imenujejo Dežela desetega brata. Povprašajte za kmetijo, ki stoji v bližini gradu Kravjek, v Desetem bratu preimenovanega v Slemenice. Od Kravjeka je ostal komaj še kakšen kamen. Bil pa je to znamenit trden grad, v Jurčičevih časih last nemške družine Otto. Pred 150 leti so mile zvezde v omikano družino pripeljale bistrega, domišljije in domače srčne kulture polnega študenta iz komaj pol ure hoda oddaljene Muljave. Kravjeku je bilo tik pred njegovim koncem (namernim požigom) namenjeno, da postane mitičen slovenski grad in da zamudniški slovenski književnosti ponudi prizorišče za prvi roman. Dvajsetletni Jurčič se je takrat z vsem žarom nesrečno, kako drugače, zaljubil v grajsko gospodično Johanno. Deseti brat je v bistvu njegova ljubezenska zgodba in je kot literarno delo dejanje ljubezni. Tudi druge povesti je Jurčič umestil v to okolje, vse svoje Peharčke, Zmuznete, Trpke, Frnatke, Smrekarje … in kajpak Krjavlje. Deželica še zdaj duhovno živi z Jurčičevimi opisi njihovega tako pisanega, tako toplega življenja. ŽK
* 4. 3. 1844, Muljava
† 3. 5. 1881, Ljubljana
»Da so bile hiše po večini lesene ali samo ometane, da so bili posamni tramovi čeravno iz bukvine, vendar že črvojedni in črno zakajeni, da so bile nektere strehe, kakor se je iz zaréz na slémenu bralo, že petnajstkrat s slamo prekrite in je skoraj sploh že v šestnajsto tu in tam kaka luknja krovca prosila; to nam potrjuje, da je bil Obrhek star.«
Jurčičeva pešpot se vije iz Višnje Gore (389 m) prek planote Polževo (630 m) na Muljavo (320 m). Sodi med naše najbolj cenjene in priljubljene kulturne poti. Na Jurčičev rojstni dan se jo vsako pomlad udeleži na tisoče pohodnikov. Lagodne hoje je za tri ure. Vrata Jurčičeve domačije so odprta od 1. marca do 1. decembra vsak dan od 8. do 12. in od 14. do 17. ure, le ob ponedeljkih so zaprta.