Janez Menart
Ljubljana, Poljanski nasip 30, kjer je bival
Ljubljana je mesto, ki se je v vsej svoji zgodovini razvijalo ob reki. Danes postaja Ljubljanica vedno pomembnejši del življenja meščanov. Po njej ponovno poteka živahen rečni promet, a sedaj v turistične namene, saj ladjice vozijo turiste in druge, ki so željni spremeniti pogled na mesto. Ob reki rasejo gostinski lokali kot gobe po dežju in obiskovalci vztrajajo na prostem skozi vse leto. Če se od Tromostovja napotimo z rečnim tokom po levem bregu, stopamo po Petkovškovem nabrežju, ki kar vrvi od sproščenih obiskovalcev in meščanov. Nič čudnega, saj je s tega brega izreden razgled na ljubljansko tržnico in njene arkade, ki so delo Jožeta Plečnika. Ko pridemo do Resljeve ceste, se napotimo čez Zmajski most in nadaljujemo pot po desnem bregu reke, kjer je Poljanski nasip. Ta je pozidan s številnimi bloki, ki so nastali v 20. in 21. stoletju. Za literarne sladokusce sta tu pomembni predvsem dve točki. Najprej prostori založbe Modrijan na Poljanski cesti 15, do katere vodi ozek prehod skozi eno od starejših stavb, imenovano tudi Rdeča hiša, nekoliko naprej pa blok na Poljanskem nasipu 30, kjer je živel pesnik, prevajalec, dramaturg in urednik Janez Menart.
Janez Menart se je sicer rodil na Slovenski ulici v starem delu Maribora, a je že v zgodnjem otroštvu prišel v Ljubljano, kjer je živel vse do svoje smrti. V Impromtuju piše: »Rojen sem v Mariboru, kjer sem preživel nekaj prvih mesecev življenja. Toda, če natanko premislim, sem pravzaprav Ljubljančan. Vse te ceste, ulice, uličice, trge, steze in prehode, vse sem že neštetokrat prehodil, pretekel, pretaval – kot otrok, kot dijak, kot študent, kot mož – zdaj trezen, drugič manj trezen – enkrat vesel, drugič spet zaskrbljen in potrt … Vsaj pokukal sem že v skoraj vsako hišo, videl, kakšno vežo ima, si ogledal stopnišče in odnesel s seboj poseben odtenek zatohlosti, ki me zdaj spominja nanjo. Vsa samotna drevesa poznam, videl sem jih v vseh letnih časih, poznam vse svetilke v sončnih dneh in v meglenih večerih. Vsa pročelja poznam, vse ograje, vse okrušene vogale, vsa mesta, kjer ob dežju puščajo žlebovi … Ko udari zvon iz tega ali onega zvonika, bi ga prepoznal med tisoč drugimi; včasih slišim le to, koliko odbije, včasih me njegovo zamiranje spomni na ta ali oni davni dan in na vse, kar je tedaj, ko sem ga slišal udariti tako kot zdaj, bilo okoli mene in v meni.«
Bil je sin gledališke igralke in je kmalu postal sirota ter je pozneje živel pri starih starših in v internatih. Najdlje v ljubljanskem Marijanišču, kjer sta med drugimi prebivala tudi njegova vrstnika Lojze Kovačič in Dane Zajc. Hodil je na klasično gimnazijo, pozneje pa se je vpisal na ljubljansko Filozofsko fakulteto, kjer je študiral slavistiko in primerjalno književnost. Leta 1956 je uspešno diplomiral, odšel v vojsko in se vrnil v Ljubljano, kjer se je zaposlil pri Triglav filmu kot lektor, urednik in vodja lutkovnega oddelka. Po sedmih letih se je odločil za pot samostojnega književnika, a se je že po štirih letih ponovno zaposlil, tokrat na RTV Ljubljana, ki se je pozneje preimenovala v RTV Slovenija. Bil je urednik dramskega oddelka, pozneje dramaturg in prevajalec, dokler ni leta 1979 radijske in televizijske hiše dokončno zapustil. Svojo poklicno pot je nadaljeval na Mladinski knjigi, kjer je vse do upokojitve vodil knjižni program kluba Svet knjige.
Prvo pesem je Menart objavil pri dvajsetih, a je bilo zanj prelomno leto 1953, ko je izšla zbirka Pesmi štirih. V njej so svoje pesmi objavili Kajetan Kovič, Tone Pavček, Ciril Zlobec in seveda Janez Menart. Po prvem povojnem obdobju, ko je oblast podpirala pa tudi vsiljevala socialistični realizem, je bil to močan odklon v smer t. i. intimizma. Avtorji so se namreč uprli ideji, da bi morala umetnost govoriti o družbi in agitirati za njeno prenovo v socialističnem duhu ter se usmerili k posamezniku in njegovi izrazito individualni usodi.
Skupaj z Novelami (1954), ki so bile podoben poskus v prozi, le da se ni posrečil nastop štirih, ampak le treh avtorjev (Andrej Hieng, Franček Bohanec, Lojze Kovačič), so Pesmi štirih pomenile prelom s socialističnim realizmom in napoved novih smeri, ki so se v šestdesetih letih iztekle v skrajni modernizem. Prvo samostojno pesniško zbirko je Menart izdal dve leti pozneje, leta 1955, pod naslovom Prva jesen, v kateri eksistencialistično tematiko že povezuje s klasičnim romantičnim izročilom. Oblikovno drznejša je zbirka Časopisni stihi (1960), v kateri se je približal modernizmu, a se je v naslednjih dveh (Semafori in Pesnik se predstavi) vrnil k strogim oblikam, v katerih je upesnjeval eksistencialne teme in veristično opisoval svojo sodobnost. Leta 1983 je bil izvoljen za dopisnega člana, 1987. pa za rednega člana Slovenske akademije znanosti in umetnosti.
Poleg literarnega ustvarjanja je pomemben njegov prevajalski opus, saj je prevedel številne temeljne tekste iz angleščine in francoščine: dela Shakespeara, Burnsa, Byrona, Coleridgea, drame Marlowa, Kyda in Johnsona, iz francoščine pa Villona, Alfreda de Musseta, Hugoja in Préverta. Za svoje delo je dobil številne nagrade. Med drugim dvakrat Sovretovo nagrado (za prevode Shakespearovih sonetov in Françoisa Villona), Župančičevo nagrado in Prešernovo nagrado, slednjo za zbirko Pesnik se predstavi. Bil je tudi aktiven zagovornik slovenskega jezika, ki je nasprotoval nekaterim asimilacijskim težnjam širše jugoslovanske skupnosti v osemdesetih letih. Danes je Janez Menart znan predvsem kot izredno popularen in komunikativen pesnik, ki ga, podobno kot Toneta Pavčka, berejo najširše množice. Njegovo posebno prisotnost v slovenski množični kulturi potrjuje tudi kamnita plošča, vzidana v tlak pred vodnjakom na Starem trgu, v katero so vklesani Menartovi verzi: »Dan se za dnem vrsti, / za leti vrstijo se leta, / voda pa v loku ves čas / iskro z vodnjaka melje: / Spomni se, kdor mimo greš, / kot voda odteka življenje, / dokler je čas, ga v dlani / hlastno zajemaj in pij.« GT
* 29. 9 1929, Maribor
† 22. 1. 2004, Ljubljana