Duhovnik in pesnik kakor njegov predhodnik Peter Podreka, toda ob tem še nadarjeni pripovednik, otroški pisatelj, publicist, filozof, prevajalec, skladatelj in celo likovni umetnik, Ivan Trinko Zamejski je nastopil in zaključil svojo plodno življenjsko pot med letoma 1863 in 1954 prav v srcu te čarne pokrajine pod Matajurjem, v današnji občini Sovodnje (Savogna) in v nedaleč od mejnega prehoda Livek ležečem Trčmunu (Tercimonte). Dvonadstropna domačija s kamnito fasado na vaški številki 21, kjer je Trinko preživel večino svojih dni in kjer še danes prebiva njegov rod, sicer ni hiša, v kateri se je rodil očetu Antonu in materi Mariji Golob. Vendar s svojo tihotno, periferno osamo samodejno prikliče v spomin naslovno metaforo najuspelejšega cikla avtorjeve prve in edine, leta 1897 v Gorici izdane zbirke Poezije: razpršeno listje. Kakor življenje od slovenskega matičnega telesa odrezane Benečije, tako je namreč tudi Trinkova literarna in človeška usoda razpršeno izzelenela daleč od osrednjega narodnega drevesa in njegovih slovstvenih sokov. Avtorja, ki se je zborne slovenščine priučil »brez učitelja, brez slovnice, brez slovarja; kljub zunanjim zaprekam« in je po prvi objavi v Ljubljanskem zvonu leta 1865 priobčil v osrednje-slovenskih revijah še sedemdesetero drugih, po sili beneških razmer zvečine romantično razbolelih, patetičnih, domovinsko angažiranih, slogovno zastarelih in jezikovno zasoplih pesmi, osrednja Slovenija ni mogla ne znala ceniti. Neprizanesljiva kritika, ki je iz Ljubljane zgrmela na Trinkove Poezije, je občutljivemu avtorju skrhala pesniško pero in ga preusmerila v žanrsko drugačne, paraliterarne vode: odtlej se je lotil predvsem pisanja poljudnih publicističnih sestavkov, potopisov (npr. Beneška Slovenija, 1898; Italšti Slovinci, 1899; Hajdimo v Rezijo, 1907; itd.), esejev in otroške književnosti (Naši paglavci, 1929). Postal pa je kmalu tudi najplodnejši krajevni »spodbujevalec spoznavanja in dialoga med kulturami«, saj je ob prevajanju iz češčine, ruščine in poljščine pospešil predvsem prevodno italijanjenje slovenske književnosti, objavil npr. že leta 1885 s prevodom Tavčarjeve povesti Vita vitae meae prvo poitalijanitev slovenskega proznega besedila nasploh in napisal vrsto pomembnih razprav, sestavkov ter priročnikov, ki so Italijanom približali slovenski jezik in kulturo (npr. Grammatica della lingua slovena, 1930; Storia politica, letteraria ed artistica della Jugoslavia, 1939).