Igo Gruden
Nabrežina pri Trstu, rojstna hiša na št. 158
Škrapljasti apnenec, ki previsno strmoglavlja v modrino Jadrana, zvonki napev špice, bučarde, macole ali cirkularke iz bližnjih kamnolomov, kjer so že Rimljani lomili dragocen sivi marmor, terasasti »paštni«, ki zelenijo do obale v kaskadah malvazije, glere, oljk ali brnister, Devinski grad na lučajni desni in Miramarski na daljni levi, rezka burja, ki se pozimi zajeda v skrle kamnitih streh ali ognjišč in škržati, ki pod bori nad portičem Pri čupah vztrajno stružijo tišino v neslišnem žehtenju avgustovske sopare nad školji – taka je še danes Nabrežina, vas tunolovcev in kamnosekov, v katero je »Dudkovemu« Francu, trgovcu, dolgoletnemu županu, in »Dovanerjevi« Justini Košuta iz sosednjega Križa privekal na svet bodoči pesnik Igo Gruden, uradno zabeležen v matično knjigo za Ignacija, družinsko ljubkujoče pa za Cutka v srca preostalih devetih bratov in sestra.
Po robu kraške planote uleknjen domači raj, ki mu je ptičje dvigal duh »v svetovja božja«, kakor ribiču iz pesmi V bregu pod Nabrežino, je Gruden zapustil razmeroma zgodaj. Najprej zaradi študija, nato zaradi vpoklica pod orožje ob prvem svetovnem spopadu in končno zaradi italijanske zasedbe njegovih krajev mu je od leta 1912 dalje življenje naglo poteklo med Dunajem, Galicijo, Gradcem, Prago, Slovaško, Nemčijo in predvsem Ljubljano, kjer je po uspešni odvetniški karieri, zvezah z Ado Hayne in Pepco Zajc, očetovstvu, medvojnem sodelovanju z Osvobodilno fronto in težkih taboriščnih ter pregnanskih izkušnjah izdihnil zaradi bliskovite skleroze ožilja novembra 1948.
A kar ostaja po Grudnovem zemeljskem nehanju, je seveda poezija, literatura: njegovih petero pesniških zbirk (Narcis, 1920, Primorske pesmi, 1920, Dvanajsta ura, 1939, V pregnanstvo, 1945, Pesnikovo srce, 1946), njegovi hudomušni, ne le na Krasu krasno zveneči otroški in mladinski verzi, njegovi zašiljeni epigrami … Tu, v duhovni domovini mojstrsko obvladanega jamba in soneta, je mladostni personalizem, hedonistično erotiko in egotično zagledanost, ki so prežemali Grudnov prvenec, že v naslednjih lirskih knjigah nadgradila skrb za narodno usodo primorskih rojakov pod fašizmom, za nehumane razmere delavstva, socialno pravico in enakost. Avtorjeva poetika je tako zapustila začetno novoromantično, župančičevsko naravnanost in postopoma ubrala grenke, trše, razbolelo angažirane, mestoma celo naturalistične tone. Gruden je kmalu postal poleg Mileta Klopčiča eden vodilnih pesnikov slovenskega socialnega realizma tridesetih let 20. stoletja. A prav v nabrežinskem liriku vseskozi skeleča narodnostna rana Primorske, iskreno sočutje s socialno zapostavljenimi – naj so bili to lačni kriški ribiči iz soneta Pri Svetem Križu ali izkoriščane gorenjske Perice na Savi – in v taboriščih na lastni koži izkušeno medvojno gorje so Grudnovo poezijo obvarovali pred pretirano teznostjo ter vlili tudi metrično gladkemu, metaforično nazornemu verzu njegovih povojnih zbirk pretresljivo doživetost in umetniško prepričljivost.
»Igo Gruden je bil od tistih redkih ljudi,« ga je v Koledarju Osvobodilne fronte za Tržaško ozemlje spominsko izportretiral leta 1950 Vladimir Bartol, »ki si ga moral imeti rad, čim si ga spoznal. Tako topel in otroško prisrčen je bil po svojem značaju. Nikoli si nisem mogel predstavljati, da bi ga mogel kdo sovražiti. In če je v pesmi Tuji vojak celo sočustvoval s članom okupatorske fašistične vojske in skušal najti človeka v njem, ki ga je zaprtega stražil, je s tem dokazal skrajno mejo svoje človeške in srčne širokogrudnosti.«
Narcis širokega srca se zato glasi naslov leta 1993 izdane pesnikove biografije, s katerim sta avtorja Ivan Vogrič in Marko Tavčar upravičeno dopolnila vzdevek, ki ga je Grudnu prijateljsko namenil že Oton Župančič, veliki Nabrežinec pa nato hvaležno porabil za imenski krst svoje prve zbirke. V tem toplo humanem, dobrodušnem pesniku, ki je domačiji postavil trajen verzni spomenik, se danes zato zavzeto in ponosno prepoznava vsa njegova rodna vas. Kakor je bil Igo Gruden Nabrežina, tako je namreč Nabrežina Igo Gruden. Njegova rojstna hiša na št. 158 vzdolž pokrajinske ceste ob vhodu v vas, ki jo je občina prenovila v večnamensko kulturno središče, sicer ne premore muzeja ali spominske sobe, ima pa vzidano kamnito ploščo, ki se pridružuje številnim po Nabrežini, bregu ali Krasu razsejanim grudnovskim pomnikom: v marmor vklesanim verzom iz pesmi Sinku, ki domujejo od leta 1976 nad nabrežinskim portičem ob koncu lepo urejene, tudi s slovenskimi turističnimi smerokazi opremljene Ribiške poti; doprsnemu kipu umetnika Zdenka Kalina, ki stoji od leta 1978 sredi vaškega jedra; nabrežinski nižji srednji šoli s slovenskim učnim jezikom, ki nosi od leta 1967 pesnikovo ime; avtorjevi bronasti sohi, ki jo je izkiparil slikar Klavdij Palčič in krasi od 19. marca 2011 v bližnji občini Repentabor Pot pesnikov na Krasu med Poklonom in Colom; predvsem pa leta 1951 odprti dvorani v domu Iga Grudna, kjer po avtorju poimenovano slovensko kulturno društvo, pevski zbori ali druge organizacije dan za dnem sodobno in ustvarjalno udejanjajo z raznorodnimi prireditvami, pobudami, večeri, koncerti ali razstavami živahen krajevni kulturni utrip. V sosedu in svetu odprtem duhu, ki je kakor pevec nabrežinskih kamnarjev: široko-gruden … MK
* 18. 4. 1893, Nabrežina
† 29. 11. 1948, Ljubljana