»Kot vidite, jaz ne rabim nobenih arhivov. Jaz imam preveč idej in zaradi njih često nimam časa, da bi se vživel v razne značaje, kar je moja slabost … Pišem kar po spominu in s svojo pisateljsko domišljijo … Za dobrega pisatelja ni važno, kakšne izraze uporabi ali če se ne drži strogo zgodovine. Bolj važno je, kaj pove in kako.«

Iz samih Puconcev in bližnje okolice izhaja več imenitnih osebnosti, ki so za izrazitev svojih misli, idej, spoznanj … uporabljale besede. V literarni obliki sta se najbolj prepričljivo izrazila pesnik in pripovednik Drago Kuhar ter izseljenski pisatelj Franc Bükvič, ki je v ZDA postal Frank. Prva tri desetletja njegovega življenja so zaznamovale selitve, preganjanja in bežanja – skratka svojevrstno brezdomstvo. Že osnovne šole ni obiskoval v Puconcih, ampak v Križevcih v Prekmurju. Oče je bil namreč trgovec in so se veliko selili. V Križevcih je hodil v taisto šolo – to je rad omenjal –, ki jo je dobrih sedem let pozneje obiskoval prvi predsednik RS Milan Kučan. Ob koncu gimnazije, ki jo je opravil v Murski Soboti, je sledila nova selitev. Družina je doživela bankrot, ker je oče pil in zapravil premoženje. Odselili so se v Gradec, kjer sta starša našla zaposlitev, mladi Franc pa je začel študirati medicino. Ker je – takrat že v nemškem nacističnem okolju – govoril slovensko in ker je – kakor sam priznava – »imel dolg jezik«, ga je začel zasliševati gestapo. Pred njim je leta 1943 pobegnil v rodno Prekmurje, kjer pa so sledile aretacije in zasliševanja madžarskih vojaških oblasti, pozneje spet nemških, tako da je čas od leta 1943 do 1945 prebil menda v več kot 20 zaporih. Tudi »hoja po robu« mu ni bila tuja: potem ko se je leta 1945 vrnil v Prekmurje, se je tam zapletel z zloglasnim oznovskim likvidatorjem Puklastim Mihom, za katerega je po lastni izjavi »v Budimpešti … zbral razna poročila«. Tudi v Avstriji, kamor je emigriral leta 1946, ker mu Puklasti Miha ni dal obljubljenega priporočila za študij medicine v Ljubljani, se je preživljal s črnoborzijanstvom in zbiranjem ter urejanjem poročil za ameriško obveščevalno agencijo CIA. A v tem času je v svojo slikovito biografijo začel vpisovati tudi leposlovna »poročila«. V letih 1946–1951 je namreč v avstrijskem begunskem taborišču ne le doktoriral iz družbenih ved, ampak tudi napisal 560 strani obsegajoč roman Brezdomci, ki ga je, potem ko je bil leta 1948 natisnjen, sam tržil po avstrijski Koroški. Leta 1951 je odšel v ZDA in se po doseženem doktoratu iz nemške književnosti ustalil v zvezni državi Connecticut in tam na jezuitski univerzi v Fairfieldu predaval nemško in rusko književnost. Tudi v tem času pa vse do smrti 1995 je poleg strokovnih člankov pisal leposlovje.

Najustreznejšo obliko za izrekanje literarne resnice o svetu je najdeval v pripovedni prozi, romaneskni in novelistični obliki. Pisal je hitro in eruptivno; kakor prostodušno priznava v zgoraj citiran označitvi svojega pisateljskega postopka, je bolj kot premisleku pripovedne strukture in značajev pripovednih oseb sledil nosilni ideji in jo nemalokrat sila gostobesedno utelesil v pripovedi. V njegovem objavljenem pripovednem opusu, ki ga sestavljajo romani Brezdomci (1948), Vojna in revolucija (1983, 1990), Avtobus norcev (1994) ter novelistični zbirki Ljudje iz Olšnice (1973) in Zgodbe iz zdomstva in še kaj (1979), je literarno najprepričljivejša novelistična zbirka Ljudje iz Olšnice. V njej tematizira vojni čas v Prekmurju in predvsem v Murski Soboti. Že snovno-tematsko osredinjenje na murskosoboško okolje (Olšnica je Bükviču sinonim za Mursko Soboto in tudi nekateri zgodovinarji menijo, da je to staro ime zanjo) je novost v dotedanjem literarnem prikazovanju Prekmurja, ki je bilo v slovenski kulturni zavesti prisotno predvsem kot idilična pokrajina dobrih ljudi in njihovih socialnih ter človeških stisk in radosti. Poleg tega pa je Bükvič v tem (malo)mestnem prekmurskem okolju izpostavil judovski motiv, ki je že sicer redek v slovenski književnosti. V Prekmurju, zlasti v Murski Soboti in Lendavi, je namreč do druge svetovne vojne živelo veliko Judov, ki jih je 26. aprila 1944 zadela usoda drugih njihovih rojakov po Evropi: večino so jih odpeljali v koncentracijsko taborišče Auschwitz. Bükvič v več novelah opisuje njihovo vojno usodo, od ropanja njihovih trgovin na cvetno nedeljo 1941 do preganjanja, sramotenja in internacije. V Murski Soboti danes nanje spominja le še tako imenovano židovsko pokopališče, saj so njihovo imenitno sinagogo leta 1954 porušili.

Tudi na Franka Bükviča v Puconcih ne spominja nobeno spominsko obeležje, pač pa se lahko obiskovalec v kraju seznani z bogatim versko-kulturnim izročilom prekmurskega evangeličanstva, ki mu je konfesionalno pripadal tudi Bükvič. fj