Fran Milčinski
Lož na Notranjskem, rojstna hiša št. 40 s spominsko ploščo
Pisatelj, humorist in satirik ter prijatelj sirotnih otrok Fran Milčinski – tako beremo na spominski plošči na rojstni hiši, ki nosi številko 40 – se je rodil v Ložu na Notranjskem, od koder se je s štirimi leti s starši preselil v Ljubljano. Tu je zaključil gimnazijo in po študiju na Dunaju nastopil prvo sodniško službo. Služboval je še v Idriji, Radovljici, Škofji Loki in Litiji.
Čeprav je Milčinski tako kot veliko drugih pisateljev svoj rojstni kraj zapustil že zelo zgodaj, so bližnji kraji in širša okolica vendarle dali pečat njegovemu delu. Če se peljemo po primorski avtocesti, je še najboljše, da jo zapustimo na Uncu in gremo nato proti Rakeku, od koder ni daleč do kraške doline Rakov Škocjan ter do Cerknice. Tu namreč v tradicionalnem pustnem karnevalu vsako leto nastopajo »pametni« Butalci iz istoimenske zbirke (1949) Frana Milčinskega, ki prihajajo iz Butal (domnevno Cerknica). Te so v črtici Butale in Butalci opisane takole: »Tri ure hoda za pustno nedeljo leži vas, pa ji pravijo mesto. Sredi vasi se cedi rjava mlakuža, ji pravijo potok. Ob obeh krajih mlakuže stoje koče, jim pravijo hiše. Dve, tri hiše imajo nadstropja, takim hišam pravijo graščine.« Kdo ne pozna tudi drugih humorističnih črtic Milčinskega o Butalcih, ki so sejali sol, širili cerkev, peljali vino in vreli mleko, zgodb o butalskem ježu, kobiljih jajcih, butalskem zajcu in medvedu ter butalskem županu, policaju ali razbojniku Cefizlju.
Do rojstnega Loža Frana Milčinskega pridemo, če iz Cerknice nadaljujemo pot skozi vasi Martinjak, Grahovo, Žerovnica, Bločice in Bloška polica, ki je od Loža oddaljena samo 4 km. Od tod se lahko odpravimo na dolenjsko stran v smer Sodražica, Ribnica, od koder so ribniške zgodbe, ki jih je Milčinski zbral v znani zbirki Süha roba (1919).
Fran Milčinski se pri svojem pisanju ni naslanjal samo na narodno gradivo, ampak je črpal iz svoje prakse (mladinskega) sodnika in je v številnih razpravah opozarjal na zanemarjanje mladine ter govoril o otroškem in mladinskem varstvu. Omenimo vsaj njegov poznani spis Išče se Uršo Plut (1907), mladinsko delo Ptički brez gnezda (1917) in vzgojno povest Gospodična Mici (1930). Snovna podlaga njegovih del so še mladostna leta ter zasebno in politično-kulturno življenje, ki ga je tematiziral v prav tako številnih objavah za različne periodične publikacije, med drugim v Ljubljanskem zvonu ter Domu in svetu. V Slovenskem narodu je za časa prve svetovne vojne začel objavljati humoristično-satirične podlistke pod psevdonimom Fridolin Žolna.
Iz leta 1923 je knjiga Gospod fridolin Žolna in njegova družina. Milčinski je avtor več drugih knjig za odrasle in mladino (Igračke, 1909, Pravljice, 1911, Muhoborci, 1912, Tolovaj Mataj in druge slovenske pravljice, 1917 …) ter nekaj dramskih del (Kratkočasna igra o prostoru za Prešernov spomenik, 1904/05, Iz devete dežele, 1908 …), ki so se večinoma znašla na ljudskih odrih in na deskah Narodnega gledališča; Milčinski je bil v letih 1899 in 1900 v vlogi voditelja Deželnega gledališča v Ljubljani, kjer je 1932 tudi umrl.
Frana Milčinskega bomo v literarnozgodovinskih obravnavah našli med sopotniki moderne, saj ga ni bilo mogoče uvrstiti v nobeno od dominantnih literarnostilnih usmeritev. Zaman ga bomo iskali v šolski učbenikih za slovenščino, kjer bi si zaslužil mesto že zaradi obsežnosti svojega izvirnega humoristično-satiričnega opusa; humor ter humoristična povest in črtica sta dejansko zaščitni znak in pisateljska znamka priimka Milčinski. Po očetovih stopinjah je šel tudi sin Frane Milčinski – Ježek. UP
* 3. 12. 1867, Lož
† 24. 10. 1932, Ljubljana