Fran Erjavec
Ljubljana, okolica Dijaškega doma Ivana Cankarja na Poljanski cesti 26, in Trubarjeva cesta 82, kjer je bila nekdaj šempetrska osnovna šola
Na Poljanski cesti 26 danes stoji Dijaški dom Ivana Cankarja, kamor so hodili gulit šolske klopi številni intelektualci in literati.
V začetku 19. stoletja pa so bile Poljane del šempetrskega predmestja z bolj ali manj kmečkim prebivalstvom. Tako je nasproti sedanjega dijaškega doma na Poljanski cesti 45 stala stara Laharjeva hiša, kjer so nekaj let prebivali Jelovškovi. V njej je družina očitala Ani Jelovškovi njeno neprimerno zvezo s Prešernom, tam pa sta umrla tudi njena in Prešernova otroka Terezija in France. V bližini te hiše je stala tudi kmečka hiša z naslovom Spodnje Poljane 26, v kateri se je rodil pripovednik in naravoslovec Fran Erjavec. Leta 1895 se je njegova rojstna hiša ob velikem potresu zrušila, zato raje nadaljujmo pot proti centru mesta in zavijmo desno čez most ter se vzpnimo po Rozmanovi ulici. Na vrhu položnega klanca pridemo do Trubarjeve ceste in zavijemo desno proti cerkvi sv. Petra, a se ustavimo pred mežnarjevo hišo, ki stoji pred cerkvijo na naslovu Trubarjeva cesta 82. Pravkar smo prehodili šolsko pot Frana Erjavca, saj je bila v nekdanji mežnariji od leta 1802 stara šempetrska osnovna šola.
Fran Erjavec je bil dober učenec, ki je pozneje obiskoval gimnazijo v Ljubljani, po njej pa odšel na Dunaj, kjer je leta 1859 diplomiral iz naravoslovja in kemije. Vso svojo kariero je bil gimnazijski profesor na realkah v Gumpendorfu (del Dunaja v 6. okrožju), Zagrebu in Gorici. V Gorici se je tudi poročil z Marijo Ferfila, s katero sta imela tri otroke. Veliko je potoval po Bosni, Dalmaciji, Češki, Franciji in Italiji ter na svojih potovanjih preučeval tamkajšnje živalstvo in rastlinstvo. O svojih dognanjih je nenehno pisal strokovne članke in zbudil veliko zanimanje v znanstvenih krogih. Tako je bil leta 1875 izvoljen za dopisnega člana Jugoslovanske akademije znanosti in umetnosti, istega leta pa imenovan tudi za rednega profesorja na zagrebški univerzi. Kljub tej časti se je odločil zavrniti to mesto in ostati na realki v Gorici, kjer je tudi umrl. Razvijal je slovensko znanstveno terminologijo, pisal poljudnoznanstvena dela, poleg tega pa je skušal znanost popularizirati tudi z literarnimi sestavki.
Dandanes je najbolj znan kot basnopisec in pripovednik, ki je skupaj s Franom Levstikom, Josipom Jurčičem, Jankom Kersnikom in Simonom Jenkom razvijal slovensko pripovedništvo v času realizma, torej v drugi polovici 19. stoletja. Na gimnazijo je hodil skupaj z Venceslavom Brilom, Simonom Jenkom, Valentinom Mandelcem, Josipom Stritarjem, Ivanom Tuškom in Valentinom Zarnikom, s katerimi je 1854 ustanovil literarni list Vaje. Šlo je za literarno glasilo, ki je bilo pisano na roke in naj bi služilo temu, da bi se gimnazijci v njem vadili v pisateljski umetnosti. Erjavcu je to vsekakor uspelo, čeprav so izšle samo tri številke. Pozneje je postal eden naših pomembnejših pripovednikov, ki je v svojem slogu združeval romantične in realistične prvine. Njegove povesti so bile večinoma zabavno-poučne in če temu dodamo še zanimanje za naravo, je razumljivo, da se je Erjavec med drugimi oblikami navduševal posebej nad basnimi. Tako je že v gimnaziji napisal povest Žaba, ki je bila objavljena v Vajah, sledila je Mravlja, njegov prvi objavljeni prirodopisni tekst, in številni drugi. Med temi je bržkone najboljši satirični potopis Kako se je Slinarju z Golovca po svetu godilo, v katerem je opisal polža, sicer glavni predmet svojih znanstvenih raziskovanj. Poleg povesti, ki so jemale svojo snov iz narave, je pisal tudi orise nenavadnih značajev ter prevajal številne prirodoslovne knjige za šolsko rabo. Bil je torej eden prvih, ki je skušal pokazati širšemu občinstvu, da je lahko znanost tudi zabavna, in da je mogoče znanstvena in strokovna besedila oplemenititi tudi z umetniško besedo. GT
* 4. 9. 1834, Ljubljana
† 12. 1. 1887, Gorica