»Reči moram, da se stara Mura v bistvu ni spremenila. Le bereki so drugačni. Vode v njih se sušijo počasi in več desetletij. Tulpike se nižajo z vodo. Vsako leto so peclji visokih mesnatih listov krajši in listi manjši … Lepe so bele tulpike. S svojimi cvetovi se mi smehljajo.« Res se naravni prostor med krajem, kjer se je rodil Ferdo Godina, in reko Muro v njegovi neposredni bližini do danes ni tako spremenil, da ga ne bi mogli začutiti takšnega, kot ga je pisatelj opisal v svojem najznamenitejšem, večkrat ponatisnjenem romanu Bele tulpike. Obiskovalec, ki se ne bo ustrašil berekov, osušenih ali zamočvirjenih rokavov Mure, bo v njih še našel bele tulpike – lokvanje. Na reki Muri v Prekmurju se še vrtijo kolesa mlinov, četudi le dveh od številnih, ki so v Godinovem otroštvu mleli na Muri. Tudi z brodom se je še mogoče zapeljati čez Muro; eden je prav na Bistrici, kakor je bil v Godinovem otroštvu. A nekaj se je od takrat, ko je Godina z drugimi otročaji iz vasi v reki lovil ribe s kržákom – ribiško mrežo z locni, z Muro opazno spremenilo: danes v Prekmurju ni več mejna reka. Takšna, ki bi »ogrske Slovence« ločevala od tistih v nekdanjih deželah Štajerski, Koroški, Kranjski. Po koncu prve svetovne vojne je bilo namreč Prekmurje pridruženo takratni Kraljevini SHS in Ferdo Godina je kot šestleten fantič lahko opazoval oddelek jugoslovanske vojske, ki ga je na lastno pest pripeljal preko Mure njegov starejši brat Jožef. Vojaki v nepoznanih uniformah in nepoznane govorice so 24. decembra 1918 osvobodili Dolnjo Bistrico in se napotili naprej proti Murski Soboti. Čeprav je bil ta vojaški pohod le epizoden, je sprožil proces, ki se je končal z dokončno priključitvijo Prekmurja k slovenskemu jezikovno-kulturnemu prostoru in Ferdo Godina je na Bistrici že obiskoval slovensko šolo. Potem je odšel za tri leta na klasično gimnazijo v Ljubljano (1925–1928), zaključna gimnazijska leta pa je prebil v Mariboru (1930–1935) in se tam preživljal tudi s honorarji, ki jih je dobival za statiranje v gledališču. Sploh ga je gledališče v tem času močno pritegnilo, tako da je opravil nedeljsko dramsko šolo in med poznejšim študijem prava kot aktivist Zveze društev kmečkih fantov in deklet po prekmurskih vaseh prirejal in izvajal gledališke igre. K takšnemu kulturnemu angažmaju ga je vodila tudi upravičena kritičnost do takratnih prekmurskih socialnih in družbeno-kulturnih razmer.

O njih je začel tudi pisati: najprej publicistično, kmalu zatem tudi leposlovno, v duhu in slogu socialnega realizma. Prva pripovedna besedila je objavil v pokrajinskem tisku v prekmurskem narečju, podobno kot njegov rojak Miško Kranjec iz bližnje Velike Polane. A hitro se mu je literarna pot podaljšala čez Muro in Miškovim prekmurskim glasovom so se v slovenski literaturi pridružili še Ferdovi. Leta 1941 je imel pripravljen za tisk roman Bele tulpike, vendar so vojni dogodki njegov izid zamaknili v čas po vojni, v kateri se je Godina takoj na začetku pridružil partizanom. To zgodovinsko in osebno izkušnjo je po vojni upovedil v dveh romanih, ki jima je pridružil še dva romana iz povojnega mestnega življenja. Največ pisalnega traku pa je porabil za novele in romane o življenju prekmurskega »malega človeka« po drugi svetovni vojni. V teh romanih tematizira dva družbena procesa, ki sta v polpretekli slovenski zgodovini rezko zarezala v življenje slovenskega podeželja: socializacijo vasi, ki ljudem ni prinesla obljubljene socialne gotovosti, in posledično ekonomske migracije, zlasti zdomstvo. V teh romanih se je izrisala tudi značilna poteza njegovega pripovedništva – družbena kritičnost, ki mu je, kot že marsikateremu pisatelju, nakopala jezo in užaljenost posameznikov ali družbenih skupin. Nasploh je bil Godina zaradi svoje dosledne in kritične drže »énfant terrible« tako v krogu svojih političnih (komunističnih) in svetovnonazorskih (marksističnih) somišljenikov kot tudi v versko predanem krogu družine in domačega prekmurskega okolja. To okolje je še zlasti vznemiril roman Bele tulpike, v katerem je dregnil v zatohle verske razmere in cerkveno hierarhijo sredi 30. let prejšnjega stoletja v dólinskem Prekmurju, in iz njegove širše, katoliško ukoreninjene družine so prihajala pričakovanja, da bo literarno sliko teh razmer »popravil«.

Čas je nasprotja umiril, četudi ne zgladil, in občina Črenšovci, v katero danes spada Dolnja Bistrica, je izkazala dolžni spomin obema bratoma, starejšemu Jožefu in mlajšemu Ferdu, ki pravzaprav simbolizirata slovensko svetovnonazorsko in politično razdeljenost. Na hišici na Dolnji Bistrici, v kateri je Ferdo največ ustvarjal in ki stoji nedaleč stran od hiše, v kateri je preživel večji del otroštva, je od leta 2003 spominska plošča, bistriško kulturno društvo pa nosi pisateljevo ime in od leta 2002 naprej vsako leto med prvomajskimi prazniki pripravi pohod po Godinovih poteh. Od leta 2012 je v središču Dolnje Bistrice tudi turistična tabla s podatki o življenju in literarnem delu Ferda Godine. fj