Na I. moški klasični gimnaziji, do katere ni imel daleč, samo preko ulice, kjer je danes Osnovna šola Prežihovega Voranca, je Dinko, kot ga imenuje Lojze Kovačič v svojih Prišlekih, spoznal Tita Vidmarja ali Vida, Primoža Kozaka oziroma Klemna in Tarasa Kermaunerja ali Rasa, s katerimi je prijateljeval skozi vojno in še v šestdesetih, ki pa njegove pobalinske narave nikakor niso mogli umiriti. Resnično ni bil dober učenec. Pozneje so o njem učitelji v uradnih zaznamkih zabeležili, da je bil »površen« in »predrzen«, njegovo vedenje je bilo »zelo slabo«, »uporno« in »neprimerno«, za učenje pa je bil »len«. Iz šole je bil med vojno skupaj z bratom celo izključen, vendar so bili vzroki za to drugi – zaradi branja in širjenja literature Osvobodilne fronte. Vsekakor pa šolanja najbrž nikoli ni dokončal.

Leta 1944 je Dominik Smole starejši storil samomor in ta motiv se pozneje nekajkrat pojavi tudi v sinovi literaturi. Te je napisal malo, čeprav je prvi literarni uspeh požel že s svojim prvencem. Leta 1946 je z dramskim besedilom Mostovi zmagal na razpisu ministrstva za ljudsko prosveto. To mu je dalo nekaj zaleta, a je bil ta bolj kratke sape. V Beogradu je skušal študirati režijo, vendar se je domov zelo kmalu vrnil in se 1947 zaposlil na Radiu Ljubljana. Dela tam ni jemal preveč resno, popival je in v gostilnah celo pisal reportaže s svojih domnevnih poti po Makedoniji in Srbiji. Tolikšno domišljijsko udejstvovanje pri novinarskem delu je oviralo njegovo literarno ustvarjanje. Z letom 1954 je pridobil status samostojnega umetnika in nekaj časa resno delal, do leta 1957 je napisal skoraj vsa svoja prozna dela ter bil član uredniškega odbora znamenite Revije 57. Vmes se je tudi poročil z Zdenko Prek, s katero je imel dva otroka.