Dominik Smole

Ljubljana, dom Smoletovih na Prežihovi ulici 1 in Petrolova bencinska črpalka na Tržaški cesti

_slo

Če iz središča mesta, od Prešernovega spomenika, krenemo navzgor po ulici, ki se imenuje po pesnikovem najboljšem prijatelju Čopu, prečkamo Slovensko cesto, gremo naravnost, zdaj po ulici, ki nosi ime drugega od slovenskih dveh največjih, Cankarja, je desno na vrhu Narodna galerija. Tam so v kletnem hišniškem stanovanju, v resnici pa v sobi, veliki tri krat štiri metre, na takratni Tomanovi 1, živeli Smoletovi. »Doraščal sem v nepremožni družini nižjega uslužbenca Narodne galerije ter sem tako preživljal svojo rano mladost, hočeš nočeš, med slikami, kipi in med (večidel) dolgobradimi umetniki. […] Preostalo je bila tako imenovana asfaltna mladost: barabije za hišo, pretepi pred začetkom in po koncu pouka, ‘rabutanje’, vojne na Rožniku in roka prestrogega očeta. Dijak sem bil slab. Nisem in nisem se pustil kaj prida učiti.« In v tem slogu se je življenje Dominika Smoleta tudi nadaljevalo.

Stranski vhod v Narodno galerijo na Prežihovi ulici, kjer se je šlo v kletni dom Smoletovih

Na I. moški klasični gimnaziji, do katere ni imel daleč, samo preko ulice, kjer je danes Osnovna šola Prežihovega Voranca, je Dinko, kot ga imenuje Lojze Kovačič v svojih Prišlekih, spoznal Tita Vidmarja ali Vida, Primoža Kozaka oziroma Klemna in Tarasa Kermaunerja ali Rasa, s katerimi je prijateljeval skozi vojno in še v šestdesetih, ki pa njegove pobalinske narave nikakor niso mogli umiriti. Resnično ni bil dober učenec. Pozneje so o njem učitelji v uradnih zaznamkih zabeležili, da je bil »površen« in »predrzen«, njegovo vedenje je bilo »zelo slabo«, »uporno« in »neprimerno«, za učenje pa je bil »len«. Iz šole je bil med vojno skupaj z bratom celo izključen, vendar so bili vzroki za to drugi – zaradi branja in širjenja literature Osvobodilne fronte. Vsekakor pa šolanja najbrž nikoli ni dokončal.

Leta 1944 je Dominik Smole starejši storil samomor in ta motiv se pozneje nekajkrat pojavi tudi v sinovi literaturi. Te je napisal malo, čeprav je prvi literarni uspeh požel že s svojim prvencem. Leta 1946 je z dramskim besedilom Mostovi zmagal na razpisu ministrstva za ljudsko prosveto. To mu je dalo nekaj zaleta, a je bil ta bolj kratke sape. V Beogradu je skušal študirati režijo, vendar se je domov zelo kmalu vrnil in se 1947 zaposlil na Radiu Ljubljana. Dela tam ni jemal preveč resno, popival je in v gostilnah celo pisal reportaže s svojih domnevnih poti po Makedoniji in Srbiji. Tolikšno domišljijsko udejstvovanje pri novinarskem delu je oviralo njegovo literarno ustvarjanje. Z letom 1954 je pridobil status samostojnega umetnika in nekaj časa resno delal, do leta 1957 je napisal skoraj vsa svoja prozna dela ter bil član uredniškega odbora znamenite Revije 57. Vmes se je tudi poročil z Zdenko Prek, s katero je imel dva otroka.

Dominik Smole pred gostilno Kolovrat v Ljubljani

Če krenemo od Narodne galerije na bližnjo Bleiweisovo cesto pri parku Tivoli ter se peljemo v smeri proti jugu, pridemo kmalu na Tržaško cesto, kjer se lahko ustavimo na prvi Petrolovi bencinski črpalki, pri tovarni Ilirija. Anekdota trdi, da je v letih 1959–1960 tu Dominik Smole iz protesta zaradi obsodbe Jožeta Pučnika delal devet mesecev, čeprav je sam pozneje priznal, da je bil pač v denarni stiski. Kakorkoli že, medtem ko je natakal bencin, so v mislih nastajali verzi Antigone, ki jih je zapisal brž, ko je prišel domov. Do tja pa pravzaprav ni imel daleč, saj je takrat – len, kot je bil – stanoval zgolj kakih sto metrov stran na Gorkičevi ulici. Končno podobo je drama dobivala ob sprotni kritiki prijateljev.

Smoletova Antigona je izšla tudi v elitni zbirki Kondor

Pozneje je bil sourednik Perspektiv, upravnik in umetniški vodja Mladinskega gledališča, ki je z njim doseglo občuten kvalitativni vzpon, pa spet svobodni umetnik in dramaturg. Po prejemu Prešernove nagrade za življenjsko delo se mu je zgodilo, kot se po takih nagradah rado zgodi, da ni objavil ničesar več. Bolj ali manj se je dokončno umaknil v samoto ali po Kermaunerju: »Njegova samozadostnost je postala hkrati gnus do sveta in užitek v sebi.«

Bencinska črpalka na Tržaški cesti, kjer je pisatelj snoval svoje najznamenitejše literarno delo

Strup je v majhnih stekleničkah. Tudi če ni ustvaril obsežnega opusa, je prispevek Dominika Smoleta k slovenski književnosti izjemen, če ne eden ključnih. V literarno zgodovino bo zapisan predvsem po treh svojih delih. To so: eksistencialistični, morda pa tudi prvi slovenski modernistični roman Črni dnevi in beli dan (1958), po katerem je Boštjan Hladnik leta 1961 posnel film Ples v dežju, in drama Antigona, ki velja za najboljšo moderno slovensko dramo, znamenito predvsem po tem, da se v njej Antigona sploh ne pojavi, po nekaterih interpretacijah pa naj bi tematizirala povojne poboje, ter Krst pri Savici, literarna obdelava Prešernove epske pesnitve. Za svoje delo je prejel tudi pomembne nagrade, poleg že omenjene Prešernove še recimo nagrado za najboljše jugoslovansko gledališko besedilo Sterijino pozorje. AH

* 24. 8. 1929, Ljubljana

29. 7. 1992, Ljubljana