Šolal se je v Gorici in Tolminu. Zaradi sodelovanja v protifašistični organizaciji TIGR je preživel goriški, koprski, rimski in tržaški zapor in bil na t. i. prvem tržaškem procesu pomiloščen. Iz Italiji priključene Primorske je zato pobegnil v Jugoslavijo in preživel leta pred 2. svetovno vojno in med njo še po Evropi in nazadnje v partizanih. Kljub tem selitvam je osrednje tematsko mesto in literarni prostor v novelističnih zbirkah Sreča in kruh (1946) in V gaju življenja (1972) ter romanih Pomladni dan (1953) in Balada o trobenti in oblaku (1968) namenil izključno svoji domači dolini, njeni naravi in njenim ljudem. Domov se je prvič vrnil šele po petnajstih letih takoj po koncu vojne maja 1945, povojna leta je preživljal v Ljubljani in Portorožu. Iz njegove doline so njegovi »otroci božji«, je Hotejčev Matic v noveli Smrt nedolžnega velikana (1952), ki ga božja dekla dohiti na Laznah, je Tinka z razpihanim rdečim nageljnom v Sreči (1936), ki je skakljala po belih prodnikih ob Idrijci, nazadnje pa ravno v njej našla svojo smrt, je norček Tantadruj iz istoimenske novele (1959), ki se odpravlja na sejem na Most na Soči pri župniku potrdit svoj načrt, kako bo umrl, pa mu smrt (še) ni namenjena in je nazadnje »obsojen« prav na nadaljnje življenje v dolini ob Idrijci. Kako je le-to videl pisatelj, ko jo je po letih izgnanstva končno spet mogel gledati skozi okno svoje »čumnate«, potem ko jo je nazadnje med očetovim spremljanjem skozi zasnežene gozdove v begunstvo samo slišal (»Molk. Samo Idrijca gluho šumi in sneg pritajeno drsi skozi veje«), je zapisal v Pomladnem dnevu: »Vsa dolina je bila do vrha zalita z mesečino. Bilo je svetlo in tiho, in po tisti svetli tišini je šumela Idrijca. Vsa temna je vrela iz teme za Dominovim robom, kakor bi vrela izpod visoke železne zavese, a se je takoj prižgala ter se v širokem loku razlila in se nato prelivala kakor samo čisto srebro. Vrtinčila se je med izlizanimi skalami in pljuskala ob peščene sipine, pred našo hišo je žuborela med okroglim prodnim kamenjem, na Preseki pa je spet ugasnila in izginila med sivimi vrbami, ki so se z obeh bregov sklanjale nadnjo in nihale z dolgimi mladikami, težkimi od bogate rose.« Iz te doline je tudi Kadetka iz Pomladnega dneva, eden najsubtilneje izrisanih ženskih likov v slovenskem pripovedništvu, kristalno čista kot Idrijca na eni izmed ohranjenih fotografij, kjer pisatelj z bratom Vladkom brede na desni breg. Tista Kadetka, za katero se nam zdi, da bo zdaj zdaj pritekla izza vogala Kosmačeve domačije in na hrbet vrgla svoji kiti. Tista Kadetka, ki je med nabiranjem šmarnic pod Vranjekom vprašala: »Povej, ali si ti lahko misliš, da te ne bi bilo?« V resnici – je ni bilo, zgolj v Kosmačevi domišljiji je zaživela in se le na straneh romana čudovito razrasla.

Bila pa je in še vedno je – njegova dolina z Idrijco. Čeprav je v življenju veliko prepotoval in je svoj dom našel tudi ob Jadranskem morju, kjer sta v njegovi nekdanji hiši na Stari cesti 28 v Portorožu spominska soba in napisna plošča, je Obala svoj odmev v njegovi prozi dobila zgolj v prologu in epilogu Tantadruja. Vsa druga pozornost je veljala njegovi Tolminski, ki jo je nepresežno ljubeče opisal v noveli Pot v Tolmin (1953): »Molče sta prišla do Bače in molče sta se po zgornji poti začela vzpenjati na Stopec, na tisto lepo široko polico, ki imajo na njej Mostarji in Modrejani svoja polja in svoje njive. Tam človek ve in vidi, da se svet odpira na vse štiri strani: po Baški grapi, po Idrijski dolini in po Soči na sever in na jug. Tam utrujeni hribovec rad utihne, da si najprej napase oči na ravni zemlji, nato pa na Krnu in drugih gorah, ki se zdaj dvigajo pred njim ter ga s svojo mogočno lepoto pretresajo, da pozabi na tegobe vsakdanjega dne; pobrišejo mu z oči prah nezadovoljstva in s srca meglo skrbi. Človek se zravna, zajame sapo in nato srečno pomisli, da je doma sredi lepega sveta in da je naposled tudi živeti lepo.«

Po tej Kosmačevi noveli so učenci OŠ Dušana Muniha Most na Soči pod mentorstvom profesorice slovenščine Nevenke Janež začrtali Kosma­ čevo učno pot in od leta 2001 se na tretjo majsko soboto po tej literarni učni poti odpravi vse več pohodnikov. S tem vsako pomlad po svoje zaživijo Kosmačeve besede: »Tako je hodil Tantadruj […] Pojdimo zdaj za njim! Pojdimo na lov za srečo!«