Božo Vodušek
Ljubljana, Novi trg, Inštitut za slovenski jezik SAZU
Med Prešernovim in Kongresnim trgom, ki sta bržkone najbolj znana trga v središču Ljubljane, je Wolfova ulica. Povezuje na eni strani trg ob Ljubljanici, nad katerim bdi spomenik Francetu Prešernu, ki gleda prav na Wolfovo ulico, kjer je nekoč živela njegova neuslišana ljubezen Primičeva Julija. Na hiši (Wolfova ulica 4) je dandanes njen kip, ki je obrnjen proti spomeniku. Na drugi strani je Kongresni trg z upravno stavbo Univerze v Ljubljani, ki je bila večkrat prizorišče velikih političnih dogodkov. Mi pa nadaljujemo pot ob stavbi Slovenske filharmonije, ki stoji na mestu nekdanje konjušnice in prizorišča premiere prve slovenske igre, Županove Micke A. T. Linharta, ter se napotimo po Gosposki ulici do Novega trga. Slednjega danes zaznamuje Slovenska akademija znanosti in umetnosti, ki ima svoj sedež na številki 3, ter njen Znanstvenoraziskovalni center s številnimi inštituti, ki se nahajajo na številkah 2, 4 in 5. Na Novem trgu 4 je med letoma 1892 in 1896 gostovala Narodna čitalnica, ko so ji odpovedali gostoljubje v Souvanovi hiši na nekdanji Šelenburgovi ulici, nasproti restavracije Rio na današnji Slovenski ulici. Leta 1949 je hišo akademija dobila v dar od društva Jegličev akademski dom, katerega predsednik je bil takrat pisatelj Fran Saleški Finžgar. Le štiri leta pozneje je prišel na Inštitut za slovenski jezik SAZU, ki se danes imenuje po svojem ustanovitelju in pomembnem jezikoslovcu Franu Ramovšu, pesnik, esejist, prevajalec in jezikoslovec Božo Vodušek.
Vodušek se je rodil znanemu ljubljanskemu odvetniku Božidarju Vodušku in Mariji Vodušek, rojeni Prelesnik. V Ljubljani je obiskoval osnovno šolo in klasično gimnazijo, potem pa se je vpisal na Filozofsko fakulteto, kjer je študiral romanistiko. V študentskih letih je večino časa preživel v tujini (v Münchnu, na Dunaju, v Parizu in Pragi).
Leta 1928 je diplomiral iz francoskega jezika in literature ter latinščine, a ni dobil službe, zato se je vpisal še na študij prava. Po štirih letih ga je končal in se pozneje preživljal delno kot svobodni pisatelj, delno kot advokat pripravnik. Med letoma 1939 in 1943 je imel advokatsko pisarno v Črnomlju, kjer je bil član OF, po kapitulaciji Italije pa je odšel v partizansko vojsko. Tu je opravljal predvsem propagandne naloge, sodeloval pri Znanstvenem inštitutu ter napisal celo partizansko agitko Žene ob grobu (1944). Po vojni je opravljal nekatere upravne funkcije na ministrstvih za prosveto in pravosodje, a si je želel delati predvsem kot književnik in literarni raziskovalec. Tako je 1953 prišel na Inštitut za slovenski jezik SAZU, kjer je ostal do svoje upokojitve leta 1973.
Vodušek se je v pesniškem smislu oblikoval ob nemškem ekspresionizmu. Tako je za gimnazijsko rokopisno glasilo Plamen napisal svoje prve pesmi in celo prevedel dve pesmi Georga Trakla. Pozneje se je od ekspresionizma odvrnil in je pripadal t. i. novi stvarnosti s prvinami eksistencializma. V dvajsetih letih se je pridružil krogu revije Dom in svet, kar ga je postavilo v krog katoliških intelektualcev. V svoje zrelo obdobje je stopil v tridesetih letih, ko je v svojih pesmih tematiziral deziluzijo romantičnega kulta poezije, idej o humanizmu in bratstvu vseh ljudi ter ekspresionističnih utopij o novem človeku. Te pesmi, ki so bile objavljene v Domu in svetu, je napisal še v svobodnem verzu, pozneje pa se je idejno odvrnil od katoliških intelektualcev in odšel na levico, v območju poezije pa se je zavezal strožji formi. Tako so bile njegove naslednje pesmi napisane v obliki francoske balade, pozneje pa je pisal predvsem sonete in postal eden najpomembnejših sonetistov po Prešernu. Njegov Odčarani svet (1939) je bil ena pomembnejših pesniških zbirk pred drugo svetovno vojno, ki mu je prinesla tudi pozitivne kritike, razen na skrajni levici in desnici. Obema ni bila všeč njegova etična ostrina, s katero je izrazil zagate nihilizma in izgubljanja iluzij. Svoj dragoceni ironični odnos do samega sebe in sodobnikov v ljubljanskih intelektualnih krogih – čudno veljaven tudi za današnje čase, za njih morda še posebej – je Vodušek izrazil v pesmi Nezadovoljni Narcis: »Nevoljno in vendar hote nosiš križ. / A čemu so bolečine, čemu rane, / če niso nikomur darovane? / Tebi je zaprt vsak paradiž. // Rože in trta, s katerimi si venčaš glavo, / o preveč trezni, neupijanljivi duh, / se ti pred očmi spreminjajo v suh, / smešen venec, v orumenelo travo. // Vrzi venec in rože, našemljeni Dioniz, ne kaži, odvratni glumec, svojih ran! / Spusti bleščeče telo v temno dlan / globočine, razbij steklo, Narcis!«
Po drugi vojni je bil dejavnejši na jezikoslovnem področju, kjer je objavil številne teorije o jeziku in članke o problemih leksikografije ter zagovarjal tezo, da je treba izhajati iz živega jezika z vsemi njegovimi plastmi. Znamenit je tudi njegov prevod prvega dela Goethejevega Fausta. Leta 1976 je Božo Vodušek za svoj pesniški opus prejel Prešernovo nagrado. GT
* 30. 1. 1905, Ljubljana
† 28. 7. 1978, Ljubljana