Bogomir Magajna
Gornje Vreme, rojstna hiša bratov Magajna na št. 7 z urejeno spominsko sobo in s spominsko ploščo
Pisatelj in zdravnik Bogomir Magajna je skupaj s svojim starejšim bratom, pisateljem in časnikarjem Francetom Magajno (1895–1971), dobil spominsko ploščo na rojstni hiši ob svoji 80. obletnici; postavili sta mu jo osnovna šola iz Divače, ki se po njem tudi imenuje, in krajevna skupnost Vremski Britof. Rojstna hiša za javnost ni odprta; poleti služi kot vikend njunemu nečaku po sestri in pisatelju Ivku Spetiču Magajni iz Ilirske Bistrice, ki sprejema najave za obisk in ki je avtor spominske sobe. Ta je bila doslej postavljena trikrat; prvič ob odprtju in zadnjič pred dobrima dvema letoma; ob bratih Magajna se predstavlja še nečak. Občina Divača si je za občinski kulturni praznik izbrala 13. januar, rojstni dan Bogomirja Magajne, urejanje in financiranje sobe pa je še naprej tako rekoč v celoti prepuščeno njegovemu nečaku.
Bogomir Magajna je verjetno najbolj poznan kot avtor pravljice o divjem možu Brkonji Čeljustniku (1933) – z lahkoto je trgal čeljusti zverinam, ki so napadale pastirje in živino, in je imel lepe bele brke, ki so bili tako dolgi, da si jih je trikrat zavihal od tal do nosu. V podzemlju je živel skupaj z vilami, s škrati, z rakom Dolgokrakom in zmajem Triglavom. Ko so na svatbi ljudskega poglavarja pijani svatje Brkonji odrezali brke, so nad prebivalce prišle čudne nadloge. Brkonja je ugrabil lepo poglavarjevo hčerko, ki pa jo je rešil sin starega ribiča Postrvnika po imenu Branko. S svojim igranjem na gosli je povzročil, da so Brkonji zrasli še lepši brki ter se je povrnil med ljudi in si spet pridobil spoštovanje. Prav literarni lik Brkonje Čeljustnika spremlja pohodnike na (krožni) štiriurni Magajnovi poti (pobudnica Mirjam Frankovič Franetič), saj je Magajna v resnici rad planinaril in pogosto hodil na Vremščico (1027 m). Vremščica pa tudi okoliški in bolj oddaljeni vrhovi Nanos, Slavnik, Javorniki, Snežnik, Triglav, Vrsnik, Blegaš, Slivnica so večkrat omenjeni v Magajnovi povesti Graničarji (1934), kjer je tematizirano dogajanje ob jugoslovansko-italijanski meji in predvsem na Notranjskem. Spremljamo ga lahko skozi več posamičnih človeških življenj, ki jih je zaznamovala meja; v ospredju sta kapetan Mamut in zdravnik Vid Volarič, tu so še Aleksej Milič in Luka Kazanski, Brko, Tine Sodja, Gorjan, ki tajno deluje po Primorju, lepa Mira, ki na skrivaj deluje v Ljubljani in podobno kot drugi sanja o časih, »ko bo naša pesem svobodno plavala nad Krasom, nad Sočo in nad bregovi Adrije«. O tistem, ki bo nekoč pazil mejo na morju, ne pa v notranjskih gozdovih, sanja tudi Vid Volarič.
Sedeč ob mejnikih in zroč v noč na drugi strani meje, tako poetično doživlja večerno zarjo: »Hipoma je zagorela zarja nad njimi in drevesi – vedno bolj živa in svetla je bila. Vezala je to pokrajino z ono onkraj meje. Prvi žarki sonca so planili mimo vej in debel navzdol v globel. V zgodnjem jutru je zagorel ves gozd.« Podobno kot zdravnik in Primorec Vid Volarič v omenjeni povesti tudi zdravnik in pisatelj Bogomir Magajna pred drugo svetovno vojno ni smel na Primorsko. Med drugim je bil vojaški zdravnik v Logatcu in Sarajevu.
Medicino je Magajna študiral v Ljubljani in Zagrebu, pri čemer je potrebno omeniti njegov roman Gornje mesto (1932), ki je avtobiografsko obarvan. Zdravniško službo je potem nastopil v Ljubljani v Bolnišnici za duševne bolezni, kjer je bil po vojni primarij.
Magajnova pomembnejša dela so še zbirka Primorske novele, ki je njegova prva izdana knjiga in nosi letnico 1930, čeprav je objavljal v več publikacijah, kot so Križ na gori, Družina, Naš čolnič. Iz leta 1940 je zbirka novel Zaznamovani, ki se prav tako tematsko nanaša na obdobje fašističnega pritiska nad primorskim ljudstvom. Iz leta 1955 pa so Zgodbe o lepih ženah, kjer imajo pripovedi za naslove ženska imena Marta, Zora, Irenea, Zala, Elza, Suta, Marina, Veljka, Olga, Marija. Magajna jih je snoval od sredine 20. do sredine 50. let v Ljubljani, Zagrebu in v domačih Vremah. Prva od novel se dogaja v času fašizma na Primorskem in se začenja prav na kolodvoru nad Vremsko dolino, na katerega po več kot letu dni stopi maturant Tomaž, ki se na koncu novele z bolečino v srcu zaradi odhoda ljubljene Marte v Brazilijo odpravi na Vremščico, od koder se mu odpre pogled na Tržaški zaliv in ladjo, na kateri se Marta pelje v daljni svet. Pripoved Olga, v kateri je Olga visoka in vitka temnolasa partizanka, pa se nanaša na pripovedovalčev dopust doma, pri čemer se pripovedovalec vrača v prednovoletni čas 1943, kar je tudi leto, ko je kapitulirala Italija in je šel Magajna v partizane. V 50. letih so izšle še knjige Odmev korakov (1953), Na bregovih srca (1957), Življenje in sanje (1965), iz malo zgodnejšega časa pa omenimo dela Bratje in sestre (1932), Le hrepenenja (1937) in Oživeli obrazi (1943). UP
* 13. 1. 1904, Gornje Vreme
† 27. 3. 1963, Ljubljana
Magajnova pot gre iz Famelj skozi Vremski Britof, po poljski poti do Gornjih Vrem s postankom ob Magajnovi rojstni hiši, naprej po gozdni cesti nad Gornjimi Vremami, prečka glavno cesto za Neverke in Pivko ter se vzpne po gozdni poti do »žleba«, kjer se veže na gornjeležeško planinsko pot proti Vremščici. Z vrha se nato spuščamo po markirani poti proti Dolnjim Vremam.