Alojz Gradnik
Medana, rojstna hiša
»Na holmu, v vinográde razsejana, / pred tabo v soncu morje, sivi Kras, / ravan furlanska, Soče zlati pas / in daleč za teboj dva velikana, / Triglav in Krn …«
… tako se v stih Medana / zapiše Gradniku za rojstno vas. Vanjo se bodoči pesnik Alojz – ki ga bosta slovenski oče Jožef, boren, po sili tudi kmetujoči čevljar, in furlanska mati Lucia Godeas, šivilja, doma iz ravninskega Mariana, ljubkujoče oklicala za Gigija – prvič zagleda poleti 1882., ko je pomladno belino cvetočih češenj v Goriških brdih že zdavnaj nasledilo grozdno zlato muškata in rebule.
Pravkaršnja »enologija« ni naključna: kako globoko je namreč vino, danes gospodarski motor in razpoznavni znak te s turističnimi kmetijami, kletmi in gostilnami gosto poseljene dežele, prepojilo s svojo simboliko ali metaforiko pitja in petja, čaš in kup, omame in pozabe Gradnikov verz, ve povedati vsak, ki je od Padajočih zvezd (1916) do Pojoče krvi (1944), Pesmi o Maji (1944) in čez tudi bežno prelistal avtorjev lirski opus. »Pil sem te in ne izpil, Ljubezen. / Ko duhteče vino sladkih trt / vžil sem te, da nisem bil več trezen / in da nisem vedel, da si Smrt.« Uvodna kvartina Gradnikove najbolj znane, cenjene in zagonetne stvaritve, pesmi Eros Tanatos, nazorno govori o tem.
A ker se nasprotja privlačijo, najbrž tudi ni naključje, da si je zvesti sin tako vinorodne dežele izbral po nižjem in višjem šolanju v Medani, Gorici, Dunaju in Pragi za življenjski kruh najbolj razumskega, logičnega, treznega in sploh najmanj »vinskega« od vseh poklicev: odvetništvo. Po opravljenem rigorozu je postal celo sodnik. In prav ta sicer ugledna služba mu je sredi nemirnih let med obema vojnama kanila v srce namesto sladkega pikolita marsikaj pelina: ko je, denimo, po izselitvi leta 1920 iz italijansko okupirane Medane v matično Kraljevino SHS kočljivo razsojal na Višjem sodišču za zaščito države v Ljubljani in Beogradu ali kot član Stola sedmerice v Zagrebu in bil zato v novi socialistični Jugoslaviji že leta 1946 upokojen, nato pa lep čas odrinjen v književno in prevajalsko podtalje, poniknjen v uradno kulturniško-politično nemilost skoraj vse do sprejema leta 1962 med redne slovenske akademike in do smrti, ki ga je zatekla leta 1967 v Ljubljani.
Tudi njegovemu verzu naj bi po danes že utrjeni literarnozgodovinski vulgati sodništvo enako škodilo: sprva novoromantičnemu, impresionističnemu liriku briških čudes in primorske narodne bolečine, hvaljenemu avtorju Padajočih zvezd in Poti bolesti (1922), ki je nato postopoma preselil poetološko težišče svojega verza proti dramatično razklanemu ekspresionizmu erosa in tanatosa, filozofsko panteističnemu modrovanju o poslednjih rečeh, veri, človeški etiki ali socialni pravičnosti (Večni studenci, 1938), naj bi se pod pezo juridične prakse tudi pevski toni omračili v schopenhauerski pesimizem (De profundis, 1926), vsebine otežile z razumarsko tragiko (Bog in umetnik, 1943), oblikovna svobodnost pa vkalupila v strožje, formalno in prozodično klasične, večinoma sonetne obrazce (Zlate lestve, 1940).
Tako naj bi se lok njegove ustvarjalnosti – ki se je zjedrila predvsem v ljubezensko-izpovedno, meditativno in narodno-socialno liriko, intonacijsko pa najpogosteje v občutja osebne in nacionalne tragike z vrhom v kompleksnem pojmovanju ljubezni kot smrtnega prehajanja v globine iracionalnega, neznanega in skrivnostnega – prevesil po drugi svetovni vojni nezadržno navzdol.
A taka in podobna kritiška vrednotenja kaj rada spregledujejo dragocen porast Gradnikovega literarnega posredništva v istem obdobju, njegovo vrhunsko verzno slovenjenje velikanov svetovne lirike, od daljnega kitajskega Li-Tai-Poja in indijskega Tagoreja do bližnjih, a umetniško posebej zahtevnih Danteja, Petrarke, Foscola, Leopardija ali Carduccija. Predvsem tu je brizgnila na dan njegova slatapersko »dvojna duša« in narojenost, dar, biti po furlanski materi in krajinski obmejnosti Goriških brd »pesnik italijansko-slovanske duše«, kakor ga je poimenoval Umberto Urbani.
Kdor bo zato danes prisostvoval kateri izmed literarnih pobud, ki v njegovem imenu ali duhu potekajo v Brdih (od novembrskih Gradnikovih večerov na gradu Dobrovo do poletnega Festivala Sanje v Medani, ki je tu nasledil nekdanje Dneve poezije in vina), stopil po sledeh njegove osebne pričujočnosti v avtorjevo muzejsko preurejeno rojstno hišo, pred ploščo ob njenem vhodu, do zdaj razpadajoče družinske domačije, kjer je ustvarjal, na njegov bližnji grob, na Grad nikovo učno pot, k spomeniku pred grad Dobrovo in še mnogokam, ali se preprosto samo odžejal v katerem izmed krajevnih vinotočev, ki se s slovenskih holmov spogledujejo do obzorja s prostranostjo romanske ravnine, se bo zagotovo polnih pljuč naužil tega pesnikovega kulturnega svetovljanstva, te njegove dvoživske razpetosti med zemljo in nebom, telesom in duhom, umom in srcem, moškim in ženskim, Bogom in demonom, trohljivostjo in večnostjo, vzhodom in zahodom, Ljubljano in Benetkami, domom in svetom. In bo z njim bržčas v en glas zapel: »… o šele zdaj sem živ in res bogat!« MK
* 3. 8. 1882, Medana
† 14. 7. 1967, Ljubljana