Slovenska pisateljska pot

Ali Soča ob izlitju v Jadran še nosi spomin na svoj izvir v Alpah? Ali se v njej še preliva »temna višnjevost višav«, kakor bi rekel njen pesnik Simon Gregorčič? Ko »leze trudno in počasi«, ko njen tek ni več živahen in ne »legak, ko hod deklet s planine«? Ali posnema tudi človek s svojim hodom skozi življenje tek rek? Se kakor živa voda ne prebija skozi tesni, zavija in plavi, se umika in poplavlja, ponika in vre ...? Se ne ozira nazaj k svojemu viru, kjer je že kot komaj rojeni človek iskal besedo, besedo svojih prednikov in domačije? Pisatelji zmeraj sanjajo »srečno drago vas domačo«: kot Prešeren sanjajo o rodnih krajih, kjer je začela rasti njihova duhovna hiša. Tovorili so jo s sabo kakor polž svojo hiško, odklepali so v njej radodarno kaščo narodnega jezika. Pisatelji so zvesti zidarji naše skupne duhovne hiše, ki se ji reče slovenščina; ki ji predvsem zaradi pisateljev smemo reči naša lepa slovenščina. Pri čemer smemo pristaviti, da so njihove rodne hiše tudi domovi jezika, v katerem živimo. Zato smo se pri Društvu slovenskih pisateljev (DSP), društvu za umetnost slovenščine in vseh jezikov, v katerih pišejo ljudje iz Slovenije, odločili, da obiščemo domove pisateljev in na kratko popišemo, kje se je našim stanovskim tovarišem zapisalo Cankarjevo »prvotno besedilo življenja «; res na kratko, v obsegu povprečnega vodnika, ki ga sodobni popotnik po Sloveniji lahko prenaša v nahrbtniku ali pa prevaža na zadnji polici v avtu. Obseg pričujočega vodnika je narekoval omejeno število obiskov pisateljskih domov, nekakšen, kakor se čudno sliši, izbor med njimi, pa še ta izbor zajema samo avtorje, ki so že pokojni. Mors ultima linea rerum est, je rekel naš davni kolega Horacij. Dopolnili bi ga, da smrt ni le skrajna meja vsega, ampak tudi mera. Večina pisateljev, o katerih govori ta knjiga, se je rodila doma, v kraju, »kjer hiša mojega stoji očeta«. Žal prenekatere od teh hiš niso ohranile podobe iz davno minulih dni, ko so v njih sojenice zapečatile usodo novorojenca češ, ta bo pa pisatelj ... Kljub temu so na večini teh hiš vzidane častitljive spominske plošče, a na prav tako številnih ni vzidanega nič. Nekatere so že porušene ali pa na njihovem mestu rastejo druge stavbe. Ponekod v njih prebivajo gostoljubni potomci, ponekod pa stanovalce komajda kaj briga, kdo se je v njihovi hiši rodil pred njimi. Vendar pa lahko k sreči rečemo, da je v vsakem kraju, kjer se je pisatelj rodil – ali kjer je živel – njegov spomin preživel. V skoraj vseh krajih je spomeniško zavarovan, vzdrževan vsaj v krajevni knjižnici ali kulturnem društvu. Slovenija je v okviru sedanjih državnih meja – ali pa prek njih na območjih, kjer živijo Slovenci – posejana s številnimi pisateljskimi hišami. Komisija za zaščito kulturne dediščine pri DSP je poskrbela, da med njimi poteka zamišljena Slovenska pisateljska pot (SPP), za zdaj še brez znamenj, ki bi jo posebej označevala: od rojstne hiše Miška Kranjca v prekmurski Veliki Polani pa vse naokoli do rojstne hiše Otona Župančiča v belokranjski Vinici. Pot se kačasto zvija po našem ozemlju in spominja na vijugavo človekovo pot skozi življenje. Če med 104 pisateljskimi postajami, kolikor jih obravnavamo v tej knjigi, potegnemo kar najkrajšo črto in zraven čez palec izračunamo, kako dolge so cestne razdalje med njimi, dobimo seštevek neverjetnih 700 kilometrov. V Sloveniji, deželi pohodniških transverzal (samo planinskih poti imamo 1128), ni daljše poti, kot je načrtovana SPP. Kdo bo hodil po tako dolgi poti? Nikogar seveda ne gre siliti, da jo prevozi ali bognedaj prehodi v celoti, SPP ni Slovenska planinska transverzala (ki je dolga »le« okoli 400 km), SPP je transverzala točkovnega tipa. Obiskovati jo velja po odsekih in seveda tudi le po posameznih pisateljskih postajah. Ta vodnik pa vendarle zastavlja povezano popotno traso, od domačije do domačije začrtuje njeno sklenjeno pot: od Pomurja prek Podravja na Koroško, od tam nazaj na Savinjsko, Celjsko in v Obsotelje, se spusti v Posavje in Zasavje, od koder se usmeri na Gorenjsko, se z nje zaviha na Primorsko in Kras, se vrne na vzhod na Notranjsko in pride ponovno v osredek Slovenije, katerega del je tudi Ljubljana; sklene pa se na Dolenjskem in v Beli krajini. Pri tem povejmo, da Ljubljano pokriva cela mreža pisateljskih domov, ne le rojstnih hiš, ampak tudi točk najrazličnejših selitev ali pa domov, ki imajo osrednje mesto v ustvarjanju posameznih pisateljev. Pri nekaterih nismo mogli določiti, katero je bilo osrednje mesto njihovega prebivanja, pri nekaterih niti ne njihove rojstne hiše, ker je v prenovah mesta enostavno izginila. Pa naj imajo ti pisatelji svojo »nadomestno« spominsko hišo kar na Tomšičevi ulici 12, kjer domuje DSP. Slovenska pisateljska pot je torej projekt v nastajanju. Pri DSP ga bomo razvijali nekaj let. Vodnik v vaših rokah je njegov začetni del. Njegova vsebina se bo preselila na spletni portal. Redakcija je bila zaključena spomladi 2012. Z vodnikom želimo na pot raziskovanja povabiti vse, • ki morate narediti šolsko nalogo, a vas lep sončen dan vabi ven; • ki bi se želeli odpraviti na izlet in hkrati uživati v lepi besedi; • ki bi radi bolje spoznali našo literarno dediščino, a ne le tičali za knjigami; • ki vas zanima, kako in kje so živeli in ustvarjali naši pisatelji in pesniki, ter ki bi radi izvedeli kakšno anekdoto o njih; • ki pripravljate učno uro in bi jo želeli predstaviti na drugačen, svež način; • ki bi radi uživali v slovenski pokrajini in njenem spominu. Pisateljem je veliko do tega, da bi bralna kultura, kakor že zlajnano imenujemo enega od ciljev naše kulturne politike, ostala vsaj na ravni, kot jo premore v teh časih. Vsakršne knjige preplavljajo trg, knjižnice in šole, člani DSP pa vemo, da si je pri širjenju naših del treba pomagati tudi na neliterarne načine, posamič ali organizirano. Kakor se že čudno sliši, je treba na neliterarne načine pomagati tudi našim predhodnikom, ki so nam ustvarili knjižni jezik in okrepili našo pripadnost domovini. Tudi zato je prišla na svetlo ta knjiga in bila speljana SPP. Pri pripravi knjige smo se snovalci vodnika povezali z literarnimi zgodovinarji in publicisti, ki jim je predajanje znanja o slovenskih pisateljih življenjsko opravilo. Tako se je v avtorski ekipi te knjige zvrstilo deset piscev; s tem smo dobili tudi deset raznorodnih pristopov k vodniški nalogi, kar je knjigi v prid. Ko smo v živo odkrivali nove podatke iz življenj slovenskih lirikov, epikov in dramatikov ter o sedanjem stanju njihovih domačij, smo se vsi še kaj naučili. Enako željo po raziskovanju predajamo tudi bralcem tega vodnika.