MIŠKO KRANJEC
Velika Polana, domačija Miška Kranjca, pohod po Miškovi poti
Znameniti prizor iz romana Strici so mi povedali, ko se Pickova banda po igranju za denar ustavi sredi večerne prekmurske ravnice in zaigra za svojo dušo, vsebuje dva pomenljiva avtobiografska drobca Miška Kranjca. Besede strica Marka razkrivajo, kako so Kranjčevo sorodstvo in »poljanska« skupnost pričakovali, da bo mladi nadarjeni fant postal duhovnik, kar je bila v takratnih prekmurskih razmerah običajna pot fantov do izobrazbe in družbenega položaja.
Hkrati stričeve besede kažejo, da se je Kranjec odločil drugače: namesto oznanjevalec božje besede je postal širitelj umetniške besede in njene lepote. Odločitev ni bila enostavna, a Kranjec je kljub pritiskom in razočaranosti okolja sledil ustvarjalni nuji in izpovedni sli, ki je valovila v njem. Preden pa sta se ena in druga utelesili v knjigah, je Kranjec prehodil za otroka in mladostnika kar težko pot. Ta ga je že pri trinajstih letih vodila iz Velike Polane, kjer je odraščal v revni kmečko-delavski družini, v Mursko Soboto in kmalu nato v Ljubljano. Prvi slovenski učitelj na polanski osnovni šoli Klajnšček je namreč opazil njegovo nadarjenost in mu svetoval, naj nadaljuje izobraževanje.
Nanj ga je tudi pripravil, tako da je Miško leta 1921 opravil sprejemne izpite na murskosoboški gimnaziji. Ker pa je bil v tem času brezplačno sprejet v ljubljansko Marijanišče, je odšel v Ljubljano in tam v letih 1922–1930 obiskoval klasično gimnazijo. Po maturi je do leta 1934 študiral slavistiko na ljubljanski univerzi, vendar je študij zaradi literarne in družbeno-politične angažiranosti opustil ter se vrnil v Prekmurje. V tem »ljubljanskem obdobju« je literarno prodrl in uspel. Po začetnih literarnih vajah v rokopisnih dijaških listih je 17-leten dočakal tiskano objavo, tej pa so kmalu sledile naslednje v različnih literarnih glasilih in revijah. Zanimanje za njegove pripovedne sličice iz prekmurskega življenja je rastlo.
Z novelo Smehljaj v generacijski knjigi Sedem mladih slovenskih pisateljev (1930) je prepričal tudi literarno kritiko, s poznejšimi samostojnimi knjigami pa se je utrdil na slovenski literarni sceni in žel priznanje tudi v domačem Prekmurju. A v tem času je – kar je manj znano – pisal še tudi v prekmurščini, kar je bila še poldrugo desetletje po pridružitvi Prekmurja takratni Kraljevini SHS običajna praksa, pravzaprav vse dotlej, ko se je prav Miškova generacija, ki je študirala v Ljubljani in Mariboru, odločno zavzela za to, naj se v pokrajinski tisk uvede knjižna slovenščina. Zato ne preseneča, da je Kranjec svoja prva leposlovna besedila pisal tudi v prekmurščini in jih v letih 1925–1932 objavljal v prekmurskem pokrajinskem periodičnem tisku.
Kratka zgodba Prišeo je (Prišel je), objavljena v tedniku Novine leta 1925, je sploh prva tiskana objava kakega njegovega leposlovnega dela. Miško Kranjec, ki je na lastni koži občutil pezo socialne revščine, je dobro poznal socialne stiske prekmurskih ljudi med obema svetovnima vojnama in si pred njimi ne kot človek ne kot pisatelj ni zatiskal oči. Nasprotno: nezadovoljen s takratnimi družbenimi razmerami se je leta 1934 vrnil v Prekmurje in začel aktivno delovati za njihovo spremembo tudi politično, pisateljsko pa je svoje literarno-estetske nazore razvijal v smer socialnega realizma in s svojimi povestmi (Pesem ceste, 1934, Južni vetrovi, 1937, Povest o dobrih ljudeh, 1940), novelami (Sreča na vasi, 1933, Tri novele, 1935) in romani (Os življenja, 1935, Zalesje se prebuja, 1936, Prostor na soncu, 1937, Kapitanovi, 1938, Do zadnjih meja, 1940) postal njegov utemeljitelj in eden njegovih najpomembnejših ustvarjalcev. Z njimi je tudi dokončno vrisal Prekmurje na slovenski literarni zemljevid.
»Igram in v ta pomirjajoči se, odmirajoči dan glas trobente plove čez travnike, odmeva v logih … Nato reče stric Marko: ‘Mi Picki pa se priklonimo umetnosti in umetnikom … Ti, Miškec, dete drago, golobek naš, ki si iz Pickovega rodu – če že nočeš ali ne moreš postati pop, kar smo vsi želeli, pa postani kak umetnik, vseeno kakšen, da le pokažeš pred svetom, da te Picki nismo zobstonj poslali v šole. Zdaj pa se priklonimo umetnosti, vsemu lepemu na svetu.’«
Miškova domačija v Veliki Polani še stoji: obnovljena hiša je muzej s pisateljevimi knjigami, rokopisi, z njegovimi slikarskimi platni in fotografijami ter prizorišče pisateljskih srečevanj in kulturno-turističnih dogodkov. Med slednjimi je na jesen še posebej zanimiva Miškova bratva, ko potrgajo grozdje z »lugaša« (brajd) ob domačiji in ga »sprešajo«. Sredi oktobra pa društvo Štrk, ki skrbi za pisateljevo domačijo, vsako leto pripravi pohod po Miškovi poti, na kateri lahko udeleženci podoživijo, kako so nekdaj davno hodili Miško in njegovi strici »muzikaši« od Polane do lendavskih goric in nazaj. Mlinov na Muri ni več toliko kot v Miškovem času, a vztrajnejši popotnik bo tudi danes še našel dva delujoča: poleg tistega v Veržeju še Copekov mlin v Polanskem logu v bližini Velike Polane in mlin na Otoku ljubezni v Ižakovcih.