»Moj rojstni kraj Sv. Jurij ob Ščavnici je prav središče prleškega trikotnika Radgona–Ljutomer–Ptuj … Tod je vodila iz Ptuja rimska cesta proti Blatnemu jezeru, po njej sta hodila brata Ciril in Metod v Rim in nazaj. Pokrajina je zaključena in mehkega obzorja, skoraj zasanjana, ljudje pa družni in šaljivi … Proti vzhodu odprti nemir je ohranil našo domišljijo in bistrost …«

V orisu rojstnega kraja in rojakov, ki ga je postavil na začetek svojega avtobiografskega predavanja Kdo sem? (1965), je Edvard Kocbek pronicljivo izpostavil nekaj značilnih potez vinorodne prleške pokrajine in njenih prebivalcev. Dve od teh značilnosti, zasanjanost in domišljija, sta odločilno oblikovali njegovo osebnost. Zasanjanost v boljšo človeško družbo in svobodnega človeka v njej je postala vodilo Kocbeka politika, bogata ustvarjalna domišljija je napajala Kocbeka pesnika. Njegov gimnazijski profesor matematike še ni mogel slutiti, da se bosta v njem oba, pesnik in politik, nerazdružljivo prepletla, opazil pa je njegovo večje nagnjenje do besed kot do številk. Brat Jože je v spominih na Edvarda Kocbeka ta gimnazijski utrinek takole opisal: »Matematika se je stalno hotela z njim malo poigravati in mu kvariti odliko. Nekoč mu je profesor matematike pri tabli dejal: ‘Ja, Kocbek, je kar v redu, čeprav Prleki niste matematiki. Ste bolj za politiko in pa za leposlovje.’« In res je dijak iz Svetega Jurija po poldrugem desetletju opazno stopil na slovensko kulturno in politično prizorišče in na njem bil neposredno ali posredno prisoten do konca življenja.

Danes je Edvard Kocbek v slovenski zavesti bolj kot pesnik prisoten kot politik. Ne neupravičeno, saj je slovensko predvojno in povojno politiko vznemirjal in pretresal s svojimi idejami in s svojo pokončno, uporniško držo. A njegova zgodba je tudi zgodba pesnika, pisatelja, esejista, ki je v svojih literarnih delih izrazil eksistencialna in metafizična iskanja sodobnega evropskega človeka in z njimi v sodobno slovensko književnost prispeval nekaj ključnih del.

Kocbekova politična zgodba, ki razodeva vso silovitost in zapletenost slove svojevrstna zgodba upornika, ki se – sledeč svoji osebni odločitvi za dejavno in hkrati moralno odgovorno družbeno bivanje ter viziji boljše človeške družbe in enskega družbeno-političnega življenja od srede 30. do konca 70. let 20. stoletja, jnovega slovenstva – ni mogel zadovoljiti »z obstoječim stanjem«. In je tudi zgodba o temninah, ki so se zaradi uporništva zgrnile nadenj. Tako je bilo že ob njegovem prvem uporniškem dejanju, ko je po poldrugem letu študija teologije demonstrativno izstopil iz bogoslovja, kar je bil njegov »odgovor na krivico, ki se je dogodila v hiši in je niso hoteli popraviti«. Nase je moral vzeti tudi težo tega dejanja – poleg pritiskov lokalne duhovščine še razočaranje v družini, ki ni bila le globoko verna, ampak je bila tudi »poklicno« povezana s Cerkvijo, saj je bil oče mežnar in organist v jurjevški cerkvi in družina je prebivala v tamkajšnji mežnariji. Potem ko je končal študij romanistike na Filozofski fakulteti v Ljubljani in kot profesor francoščine učiteljeval v Bjelovaru in Varaždinu ter jeseni 1936 začel poučevati na III. državni realni gimnaziji v Ljubljani, je sledil njegov drugi upor, ki je bil že povsem političen: leta 1937 je izšlo njegovo znamenito Premišljevanje o Španiji, v katerem je kritično spregovoril o vlogi Cerkve v španski državljanski vojni. Z njim in poznejšo ustanovitvijo revije Dejanje, h kateri je pritegnil liberalnejšo katoliško inteligenco, je zapečatil ločitev duhov v krogu slovenskega katoliškega izobraženstva. Po okupaciji Slovenije leta 1941 se je odločil za »pošastno mobilizacijo biti« in za zgodovinski upor: v vrstah krščanskih socialistov se je pridružil Osvobodilni fronti ter leta 1942 odšel v partizane. V partizanskem gibanju je imel več pomembnih funkcij in je v njem ob komunističnem polu zastopal in predstavljal krščanski pol. Vojni čas je preglasil različnost pogledov slovenskih partizanov na narodnoosvobodilni boj in izoblikovanje nove slovenske družbe; po vojni, ko je Komunistična partija Slovenije udejanjila med vojno začeto socialistično revolucijo, pa so te razlike postale za Kocbeka usodne. Ker se ni bil pripravljen odreči svojim pogledom na preoblikovanje družbe in je vztrajal pri stališču, da imajo v tem procesu pravico sodelovati tudi »nepartijci«, zanj ni bilo več prostora med političnimi oblikovalci nove slovenske družbene stvarnosti. Po neusmiljeni oblastniški logiki izbrisovanja tudi za njegovo rojstno hišo, jurjevško mežnarijo, v Svetem Juriju ni bilo več prostora: leta 1947 so jo organi radgonske občine dali porušiti. O njej danes priča spominska plošča z napisom »Na tem mestu je stala do leta 1947 rojstna hiša Edvarda Kocbeka« in nedaleč od nje ostanki stopnišča, od katerega je vodila kratka potka do vratc v lesenem plotu, ki je obdajal mežnarijo. Ko pa je leta 1951 izšla Kocbekova novelistična zbirka Strah in pogum, s katero se je uprl enoznačnemu, črno-belemu leposlovnemu predstavljanju partizanstva, je bil po številnih in organiziranih javnih napadih za dalj časa izbrisan tudi iz kulturnega življenja. Vanj se je smel vrniti šele po desetih letih, ko mu je ponovno bilo omogočeno objavljanje in je leta 1964 prejel Prešernovo nagrado za pesniško zbirko Groza. Marsikdo na njegovem mestu bi se po vsem prestanem zadovoljil s ponujenimi možnostmi, a Kocbeku uporniški duh in moralni čut tega nista dopustila. Ob svoji 70-letnici je spregovoril o najtemnejši senci, ki jo je nekrivo kriv čutil tudi na sebi, o povojnih izvensodnih pobojih. O njih in o naravi slovenskega narodnoosvobodilnega boja je pokončno, čeprav po daljšem oklevanju in po vztrajnem spodbujanju Borisa Pahorja, spregovoril v intervjuju, ki je izšel v Trstu leta 1975 v knjižici Edvard Kocbek, pričevalec našega časa. Tudi tokrat je moral vzeti nase jezo oblasti, ki se nad njim sicer ni mogla več znesti tako kot pred tem, še zmeraj pa ga je nadzorovala in omalovaževala njegovo delo.

Svojo medvojno in povojno prisotnost v slovenskem času in prostoru, ki ga je sooblikoval, je Kocbek izpisal v znamenitih dnevnikih (npr. Tovarišija, Slovensko poslanstvo, Listina, Pred viharjem idr.). Te je razvil v svojstven literarni žanr, v katerem je faktografsko predstavljanje stvarnega dogajanja povezoval s subjektivnim razmislekom le-tega in z literarno imaginacijo. Ti dnevniki, ki jih je sam imenoval pričevanja, so postali svojevrsten literarni »dokument« njegovega  časa, ki se je zanj po štiri leta trajajoči bolezni iztekel novembra 1981. Deset let po Kocbekovi smrti smo Slovenci zmogli moči za še en upor, iz katerega je nastala samostojna slovenska država. Nedvomno smo del te moči črpali tudi iz njegovega političnega izročila.

A kot že rečeno, življenjska zgodba Edvarda Kocbeka ni le zgodba uporniškega pričevalca viharnega in tragičnega slovenskega polstoletja. Je tudi zgodba iskalca in premišljevalca našega časa, ki je v svojih esejih (npr. Svoboda in nujnost, 1974, Krogi navznoter, 1977, Sodobni misleci, 1981) skušal skozi sodobna filozofska spoznanja uzreti eksistencialni in družbeni položaj človeka v sodobnem svetu ter prepoznati vlogo in mesto izobraženca v njem. In je tudi zgodba besednega umetnika, ki je ob pretresljivem osebnem soočenju z zgodovino izpovedal človekovo eksistencialno tragiko in njegovo metafizično razpetost (npr. novelistična zbirka Strah in pogum, 1951, pesniške zbirke Groza, 1963, Poročilo, 1969 in Žerjavica, 1974). Kocbekova zgodba je tudi zgodba senzibilnega pesnika zemlje, ki je s svojo prvo pesniško zbirko Zemlja (1934) rodno prleško pokrajino umetniško prepričljivo vrisal v slovenski pesniški zemljevid. Lirske podobe rdečih juncev, ki počasi vlečeta voz, bosonogih žena, ki gredo z dela in se med njivami pojoč vzpenjajo v hrib, orača z volovsko vprego in kolačem v naročju, trudnih stiskalcev grozdja idr. so postale in ostale »zaščitna znamka njegovega predvojnega pesnjenja« (Andrej Inkret). Danes so te starožitne podobe sicer nadomestile nove, a »skoraj zasanjana« pokrajina »mehkega obzorja« ter »mirna zemlja «, v kateri »ni časnosti« in se je Kocbek iz nje »dotikal vsega«, še vzbujata občutja domačnosti, varnosti in gotovosti, s kakršnimi sta navdajali pesnika. FJ