Simon Gregorčič
Vrsno pri Kobaridu, rojstna hiša-muzej
Smaragdni biser pod Plečami, tihotna smrečnata pobočja, ki kipijo v »vedro višnjevost višav« mogočnega Krna, kraljestvo bistro žuboreče, zeleno-modre Soče – to je v soncu povsem običajnega vsakdana in ne zgolj na elektronsko ozaljšanih razglednicah ali v krajinarsko vznesenih verzih danes Vrsno, rojstni kraj zagotovo najbolj spevnega, branega in priljubljenega med primorskimi pesniki, »goriškega slavčka« Simona Gregorčiča. Pomolčev Šimen – kakor so v vasi imensko posvojili drugorojenca slokega hribovskega očeta Jerneja in občutljive dolinske matere Katarine Gabršček – je svoje srečno, lirsko pogosto objokovano otroštvo preživel prav sredi vrsenskih livad in pašnikov, v borni, takrat še s slamo kriti »selski hiši«, ki je bila po več prezidavah leta 1966 preurejena v ličen družinsko-etnološko-literarni muzej, kjer se lahko obiskovalci zdaj pomudijo tako ob pesnikovi zibelki ali vitrini njegovih natisov kakor ob domačem rodovniku, kolovratu ali pinji za maslo.
Nadarjenost in življenjska pot sta malega Šimna že pri osmih odkorakali v širši in nižji primorski svet: po izobrazbo in talar v Gorico, po božjo službo v Kobarid, Rihenberk (Branik) in Gradišče, kjer je zaslovel daleč naokrog po svojih pridigah in neutrudnem delu za narod, po pokoj in smrt pa nazadnje spet v Gorico, kjer je izdihnil, strt od možganske kapi, zlatenice in pljučnice. Toda še mnogo preden bi ob ganljivo množičnem špalirju naroda njegovo truplo priromalo mimo Solkana, Kanala, Volč, Idrskega, Kobarida in Libušnjega do zagrobnega počitka na pokopališče pri Svetem Lovrencu, se je Gregorčič vrnil in vračal v svoj gorati eden z duhom in besedo. Z verzom, ki je bil vselej pošten, do mikrona veren odlitek njegovega srca, značaja in uma: ves iz miltonovskega koprnenja po izgubljenem »planinskem raju«, ves iz nesojene ljubezni, boleče razklanosti med hrepenenjem in stvarnostjo, žensko in duhovniškim celibatom, ves iz dvomeče, nedogmatične vere, ki ga je na nož zoperstavila zadrtemu klerikalizmu Antona Mahniča, ves iz iskrenega rodoljubja, ki mu je od Iskric domorodnih do »zlate knjige« Poezij in čez neugasljivo plamenelo v srcu, ves iz čuta za socialno pravičnost, bratsko solidarnost, humanizem in, nenazadnje, ves iz tiste mojstrske spevnosti, ki ga je še posmrtno prikupila bralcem ter povzdignila v po Prešernu drugi najvišji vrh slovenske romantike 19. stoletja.
Za obsežen lirsko-epski opus Simona Gregorčiča, ki mu knjižno mejnikujejo štiri enako naslovljene zbirke Poezij (1882, 1888, 1902, 1908), ve literarna zgodovina sežeti, da se jedrì v prav tako štiri osnovna tematska žarišča: ljubezensko, bivanjsko-refleksivno, epsko in domovinsko pesem. V prvi žanr, ki ga je do kaplanske premestitve iz Kobarida leta 1873 pojila platonična zagledanost v ljubljansko učiteljico Dragojilo Milek, naj bi sodile lirike, v katerih se skuša pesnikov spontano prvinski eros samocenzurno pokoriti cerkvenim zakonom, skriti za paravan parafraz ali metafor, zakopati pod pepel farizejske družbene morale, da bi ublažil svojo tlečo, človeško naravno gorečnost. A prav to poklanja utajeni emocionalnosti pesmi, kakršne so npr. Kako srčno sva se ljubila, Kropiti te ne smem, Pil i jaz sem sladki strup, Njega ni, Izgubljeni cvet in druge tolikanj bolj napet, dramatičen in pelinast nadih.
Nič manj trpko razdvojena naj ne bi bila Gregorčičeva poznejša, zrelo spočeta bivanjsko-refleksivna lirika, ki ubeseduje značilno romantično dihotomijo ideala in stvarnosti prek raznorodne motivne mavrice: od domotožja po srečnem otroštvu in pastirovanju na rodnih planinah (npr. v pesmih Veseli pastir, Nazaj v planinski raj!) do intimnega obupa človeško nesvobodnega duhovnika (Ujetega ptiča tožba), od črnega grškega velelnika »me funai« (ne roditi se) in schopenhauerskega svetobolja (Človeka nikar!) do tesnobnih vprašanj smrti, niča in vstajenja (Oljki, Predsmrtnice).
Samo za Gregorčičevo epiko (Rabeljsko jezero, Hajdukova oporoka, Jeftejeva prisega) je obveljalo kritiško mnenje, da je estetsko manj prepričljiva, ker ni uspela stopiti ob bok sočasnemu ustvarjanju Antona Aškerca, medtem ko naj bi žlahtna čustvenost in metrično brezhibna spevnost harmonično soživljali predvsem v pesnikovi domovinski liriki (npr. v ciklu Iskrice domorodne ali v pesmih Znamenje, V pepelnični noči, Na potujčeni zemlji, Naš narodni dom, Domovini, Kmetski hiši itd.), v kateri se avtorjeva predanost slovenstvu sloči v razponu od elegične resignacije do bojevite napadalnosti in vrhunca v znani, figurativno bogati, planinsko-dolinski, narodno preroški in idejno nenacionalistični odi turkizni krasotici avtorjevih gora – Soči. A prej in trdneje od še tako učenih literarnozgodovinskih sežetkov bo za Gregorčiča in njegovo poezijo držalo, kar je svoje dni jubilejno zapisal France Bevk: »Pri nobenem slovenskem pesniku ne moremo tako neovrgljivo podčrtati, da je bil naš … Ali pa smo bili mi in naša zemlja izraz njega samega; eno se prepleta z drugim in ne vemo, kje neha narod in začenja pesnik.« MK
* 15. 10. 1844, Vrsno
† 24. 11. 1906, Gorica
O neločljivi zraščenosti lirika s svojimi rojaki, zemljo, planinami danes zgovorno pripovedujejo po Primorskem in vsej Sloveniji široko razsejani gregorčičevski pomniki – med njimi zlasti ogleda vredni kip Jakoba Savinška v Kobaridu, doprsniki v Vrsnem, Novi Gorici, Gorici, Ljubljani in drugje, nagrobnik pri Sv. Lovrencu, Gregorčičeva učna pot v vasi Smast (2006), spominska in sprehajalna pot od Gradišča do Renč (2010), oljčna pot med Branikom in Brjami, poimenovani domovi, šole, ulice, dvorane, brigade, društva, literarni krožki, zbori, založbe, šolske značke, slikarski ali leposlovni portreti, številne uglasbitve njegovih pesmi, ponatisi »zlate knjige«, zbrano delo, cvetniki, biografije, monografije, vodniki in še in še … –, ki vsi živo izpričujejo eno samo, neizpodbitno resnico: da je vrsenski pesnik, duhovnik in rodoljub Simon Gregorčič trajno vpisal svoj umetniški kromosom v genetsko verigo slovenske duhovnosti.