Oton Župančič
Vinica, rojstna hiša in spominski muzej
Kakor se v beli barvi združujejo vse barve, tako Bela krajina združuje v sebi vse slovenske značilnosti. Vsako naselje v Beli krajini je lepo, vas Vinica pa v sebi še posebno svojsko združuje vse belokranjske lepote. In kakor je vsa slovenska poezija zbrala v sebi lepoto slovenskega jezika, tako je v pesniškem jeziku Belokranjca Otona Župančiča, ki je bil med obema svetovnima vojnama in do svoje smrti osrednja osebnost slovenske kulture, osredinjena stoletna lepota naših besed. Ena najbolj razkošnih hiš slovenščine je začela rasti tu, na zemeljski terasi nad mejno reko, od koder se najlepše vidi »Kolpe srebrne široki pas«. In, če ponovimo še naprej za Župančičem, tu rojenemu, »teh krajev ne pozabi, kdor se svetlobe njih je nasesal …«. Gotovo so se te svetlobe slovenskega juga »nasesali« tudi steljniki, gozdne jase, praproti in breze, se pesniško izpovedali v svetlobi njegove poezije. Iz nje odseva mehkoba južnega dela Bele krajine, kjer se meglice zasanjano prilegajo livadam in gajem kakor oblaki nebu, kjer je dežela tudi podnevi videti kakor v mesečini: »… sredi jase konji beli in na konjih tihe vile …« Tu čuješ obilo »belega smeha«, nič več pa ne vidiš belih oblačil, razen če se v njih odene kakšna folklorna plesna skupina. Doli s Hrvaškega veje duh po tamkajšnji govorici, tenko jezikoslovno uho ga bežno sliši v Župančičevih verzih in domislicah, kakor bi se lačni požeruh oziral za vonjem po pečenih janjcih. Bela krajina je magična v vsakem letnem času, prikazuje se nam nekako neobstojno, kakor da v njenih kraških tokavah zatišno klokota poezija.
Za izletnike so speljali pohodniško Župančičevo pot, ki pelje iz Vinice v Dragatuš, kjer je pesnik preživel večji del otroštva – ali pa v obratno smer –, na kateri je zbrano vse, kar najlepšega lahko ponudi Bela krajina: drugačen kras, kot je drugje v Slovenije, brezov kras, bi mu lahko rekli, bogato podrast orlove praproti, lisičjaka in gob, še posebno pa Krajinski park Lahinja, velik tri kilometre v dalj in kilometer v šir, ki ima dva naravna rezervata in šest kulturnih spomenikov. Najbolj vabljivi so meandri in zatoki rečice Lahinje, ki tu prihaja na dan v več kraških izvirih. Za sprehod se okoli nje zelenijo prečudovite livade, ki jim Belokranjci pravijo lugi, seveda tudi polja in senožeti okoli prijaznih vasi Perudina, Hrast pri Vinici, Belčji vrh, Veliki in Mali Nerajec ter Pusti gradac. Ta lagodna in tiha pot, ki je brez klancev, je markirana z Župančičevo podobo in je dolga tri ure hoje.
Številni spominski zapisi pričajo o Župančičevem doživljanju rodne pokrajine, še bolj številne literarnozgodovinske raziskave razodevajo kraje njegovega otroštva kot izvir, kjer je tešil svoje želje po pesniški lepoti »sam, sam s seboj, le z mislimi svojimi skrit / v molčeči družbi mladega hrepenenja, / mlad, mlad – to se pravi: v srcu vsega življenja«. Nihče ni njegovo doživetje domačih krajev znal opisati lepše, kot ga je znal opisati sam, v pesnitvi Duma: »Livada, si videla cvetje moje duše, / pa si ga posnela, okitila z njim svoje ruše? // Tvoja roka, moj otec, zemlje mi lepoto odpirala / in – čudo za čudom – zavese prirode odstirala; / ti kazal si njiv mi plodove, sprovajal me v les, / razkladal skrivnosti glasov in družine dreves, / in vedela sva, kje kosi mladijo, kje drozdi, / kod divji mož hodi, kje vile se skrivajo v gozdi.«
Dodajmo še kakšen odlomek iz zapisa Franca Jeze o Župančičevi navezanosti na Belo krajino, kot recimo o tem, kako je mladi Oton rad zarezal v brezovo skorjo, da se je posladkal z drevesnim sokom. Bonbonov in čokoladic belokranjska deca takrat pač še ni poznala. Da se je pozneje kot gimnazijec in dunajski študent iz Novega mesta kar peš podajal v Vinico na redne poletne ali zimske počitnice: 62 km hoje v enem dnevu! Tudi v vetru in dežju ali po snegu. Droban in suhljat, a preklast, je bil pač »kot zrno klen in zdrav«. Spodbujala ga je misel na domače in pričakovanje prijetnih počitnic pri teti, ki ga ni nikoli izneverilo. Viniško teto Maličevo je imel najraje. Veljalo je tudi obratno, zato mu je teta stregla, s čimer je mogla. Malokateri slovenski književnik je bil tako navezan na rodni kraj. Mojstrsko je prepoznaval zvok domačih besed, iskal je resnico o sebi in svojem ljudstvu, malokdo je tudi pozneje znal v poeziji tako čisto izraziti ljubezen do ženske in domovine. Njegov duh se je tudi že čisto pomeščanjen vračal »na prejo, kot ptiček na vejo. / Predejo, predejo bela dekleta / z drobnimi prsti nitke tenke, / nitka od srca do srca se spleta, / v mrežo zapredeno mi je srce.« ŽK
* 23. 1. 1878, Vinica
† 11. 6. 1949, Ljubljana
Sredi Vinice je v pritličju hiše, ki je zrasla na pogorišču Župančičeve domačije, bogata spominska zbirka dokumentarnega gradiva, povezanega s pesnikovo družino, njegovim otroštvom in mladostjo. Izčrpen je tudi literarni del spominske zbirke. Hiša je odprta po predhodni najavi po tel. 07/364 61 14. Organizirani pohod po Župančičevi poti je na vsako drugo junijsko nedeljo s pričetkom v Dragatušu. Informacije po tel. 07/306 40 18.