Miran Jarc
Črnomelj, rojstna hiša
Na ulici Mirana Jarca v Črnomlju, kjer se je v hiši št. 3 rodil ta nežni pesnik koprnenja po vesoljskih daljah, je cestni hrum seveda daleč od tihih zvezd. Dolga leta so jo razkopavali arheologi, da bi na njej raziskali in dokumentirali ostanke izginulih mestnih naselbin. Jame so na pesnikovi ulici rade zijale kot odprta knjiga zgodovine, ki je nikoli ne prelistaš, kakor da bi razstirale tudi temna in krvava poglavja prazgodovine, slovanske poselitve, turških napadov … Turki so kar devetnajstkrat oblegali Črnomelj, a brez uspeha. Tudi Uskoki mu niso prizanašali, da ne govorimo o kobilicah, kugi, koleri, črnih kozah, požarih … Miran Jarc bi rekel, da okoli kraja njegovega rojstva »misli dero, skrivnostim podtalnim na dno, na dno … «. Čas se je tu vendarle upočasnil, kakor Lahinja, ki teče pod njegovo rojstno hišo. V jeseni, ko začne obrežno drevje nastiljati reko z listjem, teče Lahinja kot prava prispodoba časa. Na njej utegneš prešteti vsak odpadli list. Pogled v to počasno vodo lahko v duhu oživi predstavo let, ko je mladi Miran Jarc, opazujoč njen tok, doživljal prve čudeže občutka večnosti, lepote in poezije. A nemara tudi osamljenosti, tragičnega občutenja življenja, ko je morda že doma čutil, da se odtujuje svojemu miru.
»Pojoča je noč, da bi izkoprnel! / Fantova pesem se v dalje razlega … / Čudna bolest prevzema me vsega … / O, da bi se sam pred sabo otel!« Če pridete v Črnomelj, boste morda verno, še neizbrisljivo sled za pesnikom našli na bregovih Lahinje; nič več v njegovi rojstni hiši, ampak pod njo. Le nekaj korakov po stopnicah ob hiši sestopite in ste že na lesenem mostovžu, ki prehaja v most, nad reko, zazrti v magično časovno kletko. To je čudovit črnomaljski prostor za meditacijo.
Hiša na Ulici Mirana Jarca 3 je zgrajena na temeljih, ki si bili vkopani v obzidje iz 15. stoletja. Na začetku prejšnjega stoletja je bila to imenitna mestna hiša, ki jo je oblast po tedanjih boljših gradbenih standardih zgradila za svoje najvišje uradnike. V njej je imela svoje stanovanje tudi sodniška družina Jarčevih. Danes je od tedanjih standardov ostala le senca, ki niti več ne odseva stanovanjskih navad izpred sto let. Odkar se je iz poslopja izselila črnomaljska glasbena šola, z njo bolj slabo gospodarijo.
Še v Miranovih dijaških letih se je njegova družina še s tremi njegovimi sestrami in bratom preselila najprej v Višnjo goro, potem pa v Novo mesto, v katerem je nadarjeni literat našel pravi kraj za svoj prozni navdih. (Dve drugi zvrsti njegovega literarnega ustvarjanja sta bili poezija in dramatika.) Z veliko čustveno zagnanostjo je v romanu Novo mesto upodobil tavanje in lebdeči obstoj preobčutljivega dijaka v letih prve svetovne vojne, se pravi krizni razvoj samega sebe v pubertetniških letih. V romanu si sledijo pretresujoče, ekspresionistično začrtane podobe lakote, razdejanja, družinskih lomov, zbeganih debat o Bogu, umetnosti in lepoti, pa tudi ljubezenskega sanjarjenja. Glavni junak se ne more odrešiti zadušljivega objema sebičnosti, ovaduštva in zahrbtnosti, tava v podobnem svetu, kakor ga je v istem času opisoval Franz Kafka.
Zanimivo je, da si je tudi Jarc prav kakor Kafka izbral za preživetje mirno, neopazno uradniško službo v denarni ustanovi v Ljubljani in da je bil kakor temni Pražan tudi sam slikovita literarna figura. Njegovi sodobniki so ohranili spomin na Jarčevo sloko, visoko postavo, in na, kakor piše Josip Vidmar, »njegov nekako izpiti, bledi obraz z velikimi, zmeraj začudenimi in mistično motnimi očmi pod vdrtim čelom in njegov globoki in mirni glas rojenega hipnotizerja; vse je bilo enkratno, nenavadno in skoraj neresnično, vendar spet v skladu z značajem njegovih verzov in pesmi, ki nam jih je prebiral«. ŽK
* 5. 7. 1900, Črnomelj
† 24. 8. 1942, Kočevski Rog
V Knjižnici Mirana Jarca v Novem mestu hranijo skoraj vse, kar je Miran Jarc napisal do svojega 42. leta življenja, ko je kot partizan nesrečno izginil v roški ofenzivi: 207 pesmi, 16 enot proze, 6 dramskih del, 8 konceptov za prozna dela in 1107 pisem.