Janez Trdina
Novo mesto, kjer je Trdina prebival pretežni del življenja, in kraji na Trdinovi poti, še zlasti na Gorjancih
Za Janezom Trdino ni ostala rojstna hiša v Mengšu, stoji pa v Novem mestu hiša njegove druge žene, v kateri je prebival in ki jo je prodal deset let po njeni smrti, pet let pred svojo. Njegovo vandrovsko pot skozi življenje označuje kar nekaj spominskih plošč in doprsnih kipov, prav tako nekaj kulturnih ustanov in društev, ki nosijo njegovo ime. Na mestu podrte Trdinove rojstne hiše v Mengšu stoji danes tovarna glasbil Melodija. Na njenem poslopju je vzidana spominska plošča z reliefno podobo pisatelja, v parku poleg pa je postavljen steber z doprsnim kipom tega najslavnejšega Mengšana. Trdina ni mogel preboleti, da je bila leta 1869 njegova domačija prodana na dražbi in takoj nato podrta, zato se v rojstni kraj ni več vračal. Je pa o njem kaj lepega napisal, največ seveda v spominskem spisu Moje življenje. Mengšani ga niso pozabili, Trdinov rojstni dan je, denimo, njihov krajevni praznik.
Tudi v Novem mestu imajo Janeza Trdino za svojega domačega pisatelja. V dolenjski prestolnici se je ta svobodomiselni gimnazijski profesor, prisilno upokojen pri 37 letih, naselil in raziskal njeno bližnjo ter daljno okolico tako temeljito in zanimivo, kakor tega pred njim (in, bati se je, da tudi po njem) ni storil noben Dolenjec. Osrednji novomeški kulturni center se imenuje po Trdini, pred občinsko stavbo na glavnem trgu pa stoji njegov doprsni kip, kar poudarja njegov pomen, eno osrednjih mest v novomeškem spominu.
Njegove obhode Dolenjske simbolično obnavlja tudi Trdinova pot po Dolenjski, Beli krajini in Gorjancih, ki je dolga kar 150 kilometrov, kar pomeni, da je treba po tem dolenjskem trekingu hoditi najmanj 40 ur oziroma pet ali šest dni, s planinsko-turističnim vodnikom v roki in s preglednim zemljevidom. Označena pot – po kateri sicer ni organiziranega pohoda, kakor po večini kulturnih poti na Slovenskem – obišče Rog, Mirno goro, Semič, Jugorje, se povzpne na najvišji vrh Gorjancev, imenovan (kako drugače kot) Trdinov vrh, se spusti v Kostanjevico in Pleterje, obišče še gradove Gracarjev turn, Otočec in Hmeljnik ter se vrne na izhodišče v Novo mesto. Sami kraji Trdinovega spomina in posmrtne slave! Med njimi je treba na Gorjancih priporočiti vsaj studenec Gospodična, ki mu je naš mojster domišljije, spodbujen z ljudskim izročilom, ustvaril neminljivo glorijo moči, ki da jo ima voda te Gospodične: če jo piješ, se ti ohranja ali celo vrača mladost, zlasti ženskam. Mično, če tudi ni resnično.
Pod »gluhimi lozami« gorjanskih gozdov, ki so v vsakem letnem času tako vabljivi, tako izdatni za hojo, je s Trdinovim življenjem in delom morda najbolj povezan Gracarjev turn. Okoli njega se je napletlo obilo še danes živih legend, ki govorijo o sreči in nesreči gradu: o tem, kako je graščakom in tlačanom zmeraj uspelo ukaniti turške in uskoške tolpe, celo takrat, ko so že strle njihovo obrambo. Legende je zapisal seveda Janez Trdina. Na gradu je zbiral gradivo za svoje najznamenitejše delo Bajke in povesti o Gorjancih. Marsikatero zgodbo je tudi napisal v sobi, ki mu jo je bil graščak in »pobratim« Dragotin Rudež namenil v enem od vogalnih stolpov. Stolp še stoji, ohranjen je kakor ves Gracarjev turn v sijajni zgodovinski podobi, v njem je tudi Trdinova soba, le da »še« ni na ogled. »Smrt Rudeževa je bila zame strašen udarec, ker mi je bil resničen prijatelj in me je zakladal mnogo let z vsake vrste knjigami, ki so popisovale predrago mi Rusijo,« piše Trdina v Mojem življenju. Preživel je tudi dve ženi, ki sta obe umrli za jetiko.
Bolezni se tudi njega niso izogibale, še zlasti ne putika, ki ustavi še tako vnetega pohodnika. Vendar ni ta dobrovoljni mož nikoli obupal. Zmeraj se je »lečil sam, in to s petimi zdravili, ki se zovo: mir, gorkota, post, voda in dobra volja«. Smemo ga imeti radi, to ljudsko bitje z Gorjancev, ki nam pred oči kar samo prikolovrati iz svojih bajk in povesti: »Živel je ta človek nekako po svoje, kakor nobeden. Pozimi in sploh ob grdem vremenu je čepel cele dneve doma pri bukvah, da se ni ganil iz hiše. Kadar se je uvedrilo, pa ga nobena sila ni mogla zadržati v stanovanju. Hodil, kolovratil in stikal je take lepe dni po vsem Dolenjskem od enega konca do drugega; krepila, zabave in počitka si je iskal v bornih krčmah in vinskih hramih. Čeprav je bil po svojem stanu gospod, se ni hotel nič družiti z gosposkim svetom. Tem rajši pa se je pomenkoval in dobrovoljil s kmeti, in to ne le z gospodarji, ampak tudi z njihovimi posli, rokodelci, najemniki, pastirji in celo z berači in otroki. Slušaje njih pogovore in pesmi, je vedno imel pred seboj majhno knjižico, v katero si je nekaj zapisoval. Nihče ni vedel, kaj si je beležil vanjo in čemu jo rabi.« ŽK
* 29. 5. 1830, Mengeš
† 14. 7. 1905, Novo mesto