Tone Pavček
Šentjurij pri Mirni Peči, rojstna vas
Šentjurija, rojstne vasi pesnika Toneta Pavčka, ni težko najti. Kmalu po Trebnjem zavijete z avtoceste proti Mirni Peči, vendar se že na križišču, ki je postavljeno še na prometni pentlji, usmerite na levo pod avtocesto. Krajevna cesta zavijuga nekoliko vkreber, na lepo razloženo reber, čez katero so pregrnjene preproge polj, travnikov in vinogradov. Po slabem kilometru vas kažipoti že pripeljejo v Šentjurij, strnjeno vasico pod slikovitim zvonikom, in k hiši s številko 3. (Če boste v lepem vremenu na vožnji po avtocesti Ljubljana–Brežice šteli cerkve, ki jih opazite posejane po vasicah, gričih in livadah, boste v Šentjuriju pri štetju prišli približno na sredino; vseh cerkev je ob poti videti približno 105.) Zdi se, kot bi se preselili v drug čas. Promet pod vasjo sicer drvi še naprej kakor vlak brez strojevodje, vendar ga več ne slišite. Pogled se vam zdaj lahko mirno napase po starosvetni dolenjski kulturni krajini, hišice in kozolci in gozdni obronki vam nič več ne drobencljajo v očeh. Šentjurij vzbudi tisti značilni nostalgični, literarno navdihnjeni občutek o »srečni dragi vasi domači«. »… kraj, kruh, krog / majhne domovine, / ki jo otrok obide / bos vsenaokrog. … Vanj / se vrnemo kakor po bridki veliki / skušnji, z romanja, kakor s tujine / na svoj poslednji dan,« poje Tone Pavček v pesmi Dolenjska. Rodnemu kraju je posvetil nekatere svoje najintimnejše stihe: »Lepa je moja dežela. Lepa do muke. / Samo tu gruli prsteno grlo rim. / Samo tu so tudi groze manj hude. / Samo tu lahko živim.«
Nekoč je tudi povedal, da je njegov brat dvojček na dan poroda v dvesto let stari šentjurijski hiši umrl in mu zapustil vse neizživete darove; pa še naročilo, naj živi še zanj. Tone Pavček je res pogosto vzbujal vtis, da ima moči za dva moža. Prvi razred je obiskoval v Mirni Peči in drobni fantič je na uro hoda dolgi poti v šolo in nazaj že željno izživljal svoje talente, najbolj morda tistega, kako se veseliti življenja. Njegovega očeta, ljubljanskega taksista, ni bilo mogoče zadržati v Šentjuriju, vzel je tudi Tončka s seboj in ga dal v internat k nunam. Med vojno se je fant vrnil v Šentjurij, kmetoval pri sorodnikih in izkusil grozo vojnega nasilja. Kljub temu sta v njem že zgodaj dozorela neskončna ljubezen do zemlje in lepe besede. Doštudiral je pravo, vendar ni nikoli opravljal pravniških poslov, bil je novinar, urednik, direktor kulturnih ustanov, avtor številnih pesniških zbirk in otroških zgodb, esejističnih knjig, sijajen prevajalec ruske poezije, predsednik Društva slovenskih pisateljev, poslanec v državnem zboru, član SAZU; prejel je številne literarne nagrade in odlikovanja.
Če se spomnimo kako možato in kleno je leta 1989 na velikem zborovanju na Kongresnem trgu v Ljubljani prebral Majniško deklaracijo (»Hočemo suvereno državo slovenskega naroda!«), lahko sklenemo, da je znal pokazati tudi državniško držo. V svoji temeljni drži pa je vendarle ostal poet, ki je tudi pred ljudmi duhovito, kakor iz rokava stresal verze in domislice. »Ko hodiš, / pojdi zmeraj do konca. / Spomladi do rožne cvetice, / poleti do zrele pšenice, / jeseni do polne police, / pozimi do snežne kraljice, / v knjigi do zadnje vrstice, / v življenju do prave resnice, / v sebi do rdečice / čez eno in drugo lice. / A če ne prideš ne prvič, ne drugič / do krova in pravega kova / poskusi: / vnovič / in zopet / in znova.«
V njegovo življenje so se globoko zarezale tudi sence. Ob sinovi smrti je zapisal nekaj najtemnejših verzov v naši poeziji, kjer se njegova nesreča prepleta z vprašanjem ranljivega slovenstva (cikel Slovenske pesmi). O tem pričajo že naslovi pesniških zbirk Dediščina, Goličava, Temna zarja. Znal pa se je prebiti tudi do trdnih oprijemališč, s katerimi se je reševal iz potrtosti: rodne dolenjske pokrajine in neusahljive čarnosti življenja, o katerima ni filozofiral, ampak ju je preprosto sprejemal kot pravičen dar, izročen človeku. Njegovi verzi so po večini rimani, zvočno razkošni in slikoviti. Za modernizem ni preveč maral. Kljub temnim zarjam je ostal pesnik luči in eden najbolj branih povojnih slovenskih avtorjev.
V njem je živel tudi kmet; če drugega ne, je na slovenski obali v pozna leta obdeloval svoj vinograd in oljčnik. Mlad pa se je zelo rad vračal v Šentjurij, bival v glavnem pri teti, ki se je naselila v njegovi rojstni hiši, pa seveda tudi pri materi, ki je živela dober streljaj proč, pod bregom, v preužitkarski hišici. Šentjurij je ostal kraj njegovega najglobljega navdiha. »Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, / ne veseljačijo tako dolgo v jesen / in nikjer ne kriče še pod betonom / o zelenem spominu svojim ljudem.«
Stoletnih podrtij v slovenskih vaseh takorekoč več ni. Tako tudi Pavčkove pol kamnite pol lesene rojstne hiše ni več. Na njenem mestu so Pavčkovi sorodniki, po domače Špančkovi, pred leti postavili novo pritlično hiško, ki se je tišči garaža. Na drugi strani dvorišča stoji njihova večja stanovanjska hiša. V njej živi tudi babica, živahna in bistra Rozi Zupančič, svakinja matere Toneta Pavčka, ki je polna spominov nanj. Še po svojem 90. letu starosti rada fotografira. Prav mogoče je, da bo posnela tudi vas. Gostoljubni Špančkovi z veseljem hranijo spomin na goste, ki pridejo po spomine k Pavčku. ŽK
* 29. 9. 1928, Šentjurij pri Mirni Peči
† 21. 10. 2011, Ljubljana