Spominska tabla ob vhodu sporoča, da se je v hiši rodil Pavel Golia. Vendar ni znano, kje v hiši je privekal med ljudi ta najbolj znani sin Trebnjega, saj je v prezidavah in preureditvah že zdavnaj izginilo kultivirano in bogato stanovanje njegovega očeta, okrožnega sodnika Ludvika Golia. Živahnemu – beri porednemu – šolarju Pavlu ni bila usojena visoka pravniška kariera, kakor so jo vsi po vrsti dosegli njegovi trije bratje; poslali so ga v vojaške šole, češ da ga bodo tam naučili discipline. In postal je postaven avstrijski in pozneje ruski častnik, bojevnik v prvi svetovni vojni in v ruski revoluciji in bil večkrat odlikovan za vojaški in politični pogum. Po prvi svetovni vojni ni podlegel sirenskim glasovom, da bo zlahka postavljen celo za generala. Še v vojnem hrumu mu je srce gorelo predvsem za poezijo in gledališče. Leta 1919 je dal orožju slovo. Strumni vojak je postal bohem, dobrodušni samotnež je začel uživati v velikih in veselih družbah. Govorili so o njem, da je »kapitan dolge plovbe«, saj je znal biti vesel tudi tri noči zapored, brez pijanskih izgredov, ves čas duhovit in zabaven. Pravijo tudi, da je s tem skušal zatreti svojo nikoli minulo žalost za prezgodaj umrlo ženo. Umetniška narava in blagost sta se v njem posrečeno pomešali z vojaško odločnostjo in točnostjo, zato je Pavel Golia lahko odlično opravljal službo ravnatelja osrednjega slovenskega gledališča. Še zdaj slovi spomin nanj, kako odlično je znal opravljati najtežjo nalogo gledaliških ravnateljev: delati z igralci. (Lahko pa se vprašamo, če z odliko lahko ocenimo tudi dejanje iz izpričane anekdote: neko histerično igralko je »umiril« šele potem, ko jo je klofnil.) Pod njegovim vodstvom je ljubljanska Drama dosegla evropsko raven.

Kot pesnik in mladinski dramatik je bil Golia izvoljen za rednega člana Slovenske akademije znanosti in umetnosti. »Na Pavla smo najmanj računali, a je dosegel največ med nami, svojimi brati, dosegel je čast akademika,« je rekel Vladimir Golia. No, sam Pavel pa je to »doseganje« imenoval za »preizkušanje življenja«. Ob svoji petdesetletnici je zapisal: »In zmeraj me še vleče, kar je burno, / in dolgočasi vse pokojno in varno, / in zmeraj še ne vem, kaj pravzaprav / po burjah in vrtincih sem iskal.«

Njegov pesniški opus ni obsežen. V njem ni sledu po burnem soldaškem življenju, verzi znajo biti očarljivo lahkotni in sproščeni, še melanholija, kadar se v njih začuti, zna biti samoironična, in misel na smrt kdaj sarkastična.

Golia je bil svetovljan brez snobovskih poz in patosa, literarna zgodovina označuje njegovo dekadentnost kot izviren prispevek slovenskemu pesništvu.

Rojstno hišo tega Trebanjca si je mogoče ogledati le od zunaj. Morda je v sobi, kjer je prvič zavekal, sodna dvorana, kdo ve. Vsekakor je bil v njej že ob svojem prvem vzdihu obsojen tudi na smrt. Spomin Pavla Golia je bolje ohranjen v spominskem kotičku v bližnji krajevni knjižnici, ki je imenovana po njem. Na ogled so številne fotografije iz življenja veselo-žalostnega gospoda, njegove knjige, dokumenti in rokopisi in celo nekatere vojaške kolajne. Teh je bilo neki toliko, da bi prekrile njegove junaške prsi čez in čez, vendar si jih sloki mož ni pripenjal. Življenje je vendar prebil na daljših plovbah, kot jih pozna vojaška slava. ŽK