Fran Levstik
Dolnje Retje pri Velikih Laščah, Ilijev kozolec v vasi
Kadar je v mladih letih zravnan prihajal iz svoje rojstne vasi Dolnje Retje v pol ure hoda oddaljene Velike Lašče, so govorili o njem kot »o neki čudoviti prikazni«, kakor je zapisal njegov rojak Josip Stritar, kot o »retinskemu gospodu«. »Tako nisem nikoli ne prej, ne pozneje videl stopati nikogar; tako krepko in odločno, tako moško in samosvestno! Tako je znal korakati samo Levstik!«
Fran Levstik je slovel tudi po telesni moči in gibčnosti. Nihče od laščanskih fantov in mož mu ni bil kos v »metanju«, nekakšni kmečki rokoborbi. Rad se je metal, »za šalo in tudi zares, če je bilo potreba. Tekel ni nikoli,« piše Stritar. Veliko pa je pešačil. Na primer od doma na Dunaj in nazaj, kar nekajkrat. Kadar ni imel denarja za vožnjo. Vse življenje se je »metal« z revščino ter literarnimi in političnimi nasprotniki. Žal teh ni zmeraj stisnil ob tla, kot je to znal s kmečkimi petelini in z velikolaškim žandarjem, ampak so zoprniki vse bolj stiskali njega, ga hoteli uničiti. »… vendar glave ne uklanjam / ter vam ne bodem je nikdar / in brez bojazni še oznanjam: / Ti slepec si, a ti slepar!« poje Levstik v pesmi Sovražnikom. Usoda mu je namenila, da je na Slovenskem v svojem času dejansko kot rokoborec golorok oral ledino na polju kulture, kot pesnik, pisatelj, urednik, kritik, politik, jezikoslovec, se bojeval z nenačelnostjo in nepoštenostjo, hlapčevstvom in cenzuro, pa tudi za svojo čast in košček kruha. Utiral je pot nacionalni književnosti, še zlasti razvoju pripovedništva (s povestjo Martin Krpan) in nacionalnih literarnih programov (z esejem Popotovanje iz Litije do Čateža). Seveda je tudi njegov prispevek k slovenski poeziji (za odrasle in otroke) in dramatiki (Juntez in Tugomer) zelo pomemben. A Levstikove roke so okoli petdesetega leta njegove starosti opešale; preveč mračnjaštva je bilo okoli njega, preveč zahrbtnosti.
Čeprav je bil njegov rodni retenjski dom prodan (in pozneje podrt, tako da spominski kip in tabla krasita nadomestno hišo, takoj po vhodu v vas), rod razseljen in so njegova ljubezenska pričakovanja, da si bo kdaj uredil družinsko življenje, potonila, je leta 1857 takrat 26-letni Fran Levstik še poln bojevite zavzetosti za slovensko stvar v Dolnjih Retjah napisal svoja temeljna dela; med njimi tudi povest Martin Krpan. Legendarne vrstice, od prve: »Močilar mi je časi kaj razkladal od nekdanjih časov …« do zadnje: »Srečno hodi! pravi cesar, minister Gregor pa nič …«, so bile napisane v senci pod Ilijevim kozolcem ali pa v senu na njem. Ta kozolec toplar še danes stoji na travniku ob koncu vasi, s svojo skladno podobo in gospodovalno lego nad velikolaško dolino pa pooseblja spomin na junaška značaja avtorja in njegovega junaka Krpana. K njemu tiho poroma marsikateri častilec slovenske književnosti, včasih pa ga kakor jata vrabcev obleti razred ščebetavih šolarjev. Spomladi katerega hitro napade seneni nahod, zakaj v več kot 170 let starem kozolcu (in v današnjih plastičnih balah pod njim) se še zmeraj sušijo poljščine in trava. Levstik je v senu užival, tam tudi prespal prenekatero noč in si, nadarjeni kmečki fant, sicer k večni nepotešenosti in nezadovoljnosti nagnjeni poet, gotovo tudi veliko zapisal.
Ilijev kozolec so leta 1990 temeljito prenovili. Zamenjali so del lesene strešne konstrukcije, njegovo izrazito, med toplarji edinstveno štirikapno streho, za katero se zdi, da se kot starosvetno pokrivalo širi čez vso častitljivo pokrajino, so na novo pokrili s slamo. Lastnik Janez Prijatelj je okoli kozolca zasadil slivnik, s čimer je nekoliko omilil temno strogost kozolca, a tudi zakril njegovo krhkost. V latnike se boji potiskati kaj težkega, tudi v norca ne pusti sesti kakšnemu človeku krpanske obaltnosti. Vse stoji tako, kakor naj bi stalo v časih »retinskega gospoda«. Žal ni več Močilarjev, da bi »časi« pod Ilijevim kozolcem še kaj sočnega »razkladali od nekdanjih časov«. ŽK
* 28. 9. 1831, Dolnje Retje pri Velikih Laščah
† 16. 11. 1887, Ljubljana