Josip Stritar
Podsmreka pri Velikih Laščah, rojstna vas
Nenavadna je ta ljubezen slovenskih literarnih velmož do rojstnih krajev, ki so, vsaj tisti rojeni v 19. stoletju, skoraj vsi »ugledali beli dan« v zakotnih vasicah, pod slamnato streho, v soju leščerb, v tajni družbi sojenic. (No, tudi rečni veletoki morda kdaj sanjajo o svojih čistih, svetlih izvirčkih izpod mahu ali skal.) In marsikateri mož v svojih poznih letih sanja o čarni mladosti. Če bi lahko tudi kraji izpovedovali svoj spomin, bi v knjigi vasi Podsmreka, bolje rečeno vasici, ki na neudobni vzpetini leži dober kilometer na zahod od Velikih Lašč, lahko prebrali, da je prvotni dom visokega svetovljana Josipa Stritarja, ki je po Levstikovih besedah bil »prvi slovenski estetični kritik, estetično najizobraženejši južni Slovan«, že davno podrt in prezidan. Na nadomestni hiši je vzidana spominska plošča, vendar pa zraven, na drugi strani kmečkega dvorišča, stoji častitljiva lesena kašča iz časa Stritarjevega rojstva, v kateri je zanimivo urejena in vse dni v letu na ogled pripravljena lepa zbirka kmečkih orodij, posodja in drugih predmetov, ki so jih uporabljali na kmetih. Vredno ogleda! Praznikovi, ki živijo v nadomestni hiši, so prijazni. Stritarjevega rodu na Podsmreki ni več, spomin nanj pa si tukajšnji ljudje ohranjajo v po žensko ljubečem zapisu, ki se pojavlja celo na spletu: »Stritar je bil izobražen mož, uglajenega vedenja, lepe zunanjosti, modrih zasanjanih oči, nežnega obraza, visokega čela, vrh tega pa govornik, ki ga je mladina stalno poslušala.«
V mladih dneh je bil Josip Stritar radoživ pesnik in esejist, v zrelih letih preudaren in dejaven pripovednik, na stara leta krotak in poučen pisec za mladino; velike slave za njim ni ostalo. Strnjeno in veljavno ga je označil literarni zgodovinar Ivan Prijatelj: »Stritar je nekaj desetletij držal v rokah vse niti, ki se ovijajo najrazličnejših panog leposlovja: lirike, epike, dramatike, književne, umetniške, socialne, politične kritike. Stritar je velik mojster in patriarh našega slovstva, ki ga je vcepil narodni kulturi kot neogibno sestavino njeno. V to ga je usposobil njegov krotki in blagi značaj, prav posebno pa njegov izredni vzgojiteljski dar. A omogočila mu je ta njegov veliki poklic svetovnoširoka podlaga njegove izobrazbe. Širokost njegovega duha daleč presega globokost njegovega talenta. In tudi ta okoliščina je prišla v prid njegovi kulturni misiji v mladem, šele nastajajočem narodu. Iz njegovih ust so nam preprosto, po domače govorili največji duhovi izobražene, zlasti zahodne Evrope.«
Podsmreški Stritarji, katerih korenine izvirajo v vasi Strita med Bučko in Rako nad Krškim poljem, so bili razvejen in podjeten kmečki rod. Po domače so se imenovali Rihtarji, kar se sklada s Stritarjevo vlogo v slovenski knjižni kulturi; tudi on je bil v njej nekakšen »rihtar«. Kolikor je ostal vzor današnjim mladim kritikom, ki jim je namenjena Stritarjeva nagrada, je seveda drugo vprašanje.
Laške kraje bi si kakšen mlad človek, danes izključno rojen v eni slovenskih porodnišnic, prav rad izbral za rojstni kraj. Pogled na dolenjske hribe in podolja okoli Velikih Lašč – recimo s hriba Veliki Osolnik –, ki so prešita z zaplatami krčevin in gozdov, med katerimi se v kilometrskih presledkih belijo vasice in zaselki, povezani s trakovi cest, je navdušujoč, vreden srčnega vznemirjenja, ki ga občutimo nad edinstveno lepoto, s katero so naši predniki znali oblikovati kulturno krajino. V tej stari deželi ležijo tri doline, tri zibelke knjižnega slovenskega jezika: rašiška dolina s Primožem Trubarjem, velikolaška s Franom Levstikom in Mišja dolina z Josipom Stritarjem. Če zaslišite sedanjo govorico teh treh dolin – pa naj pride iz ust kmeta na polju ali gostilničarja za šankom, še posebno pa od kakšnega vaškega posebneža –, vas njena pojoča zvočnost sme spomniti, da so tako govorili tudi trije veliki žreci slovenske književnosti. ŽK
* 6. 3. 1836, Podsmreka pri velikih laščah
† 25. 11. 1923, Rogaška Slatina
»Dežela slovenska ima mnogo lepših in rodovitnejših krajev, nego je laški; vendar, ko bi jaz prišel še kdaj na svet in ko bi mi bilo dano na voljo, kje hočem ugledati beli dan, ne volil bi si drugega rojstnega kraja.«
Skozi njihove rojstne kraje se vije Velikolaška kulturna pot, ki se začne in zaokroži v Velikih Laščah. Dolga je 15 kilometrov ali štiri ure hoda.Vsakoletni organizirani pohod je na nedeljo, ki je najbližja 8. juniju, rojstnemu dnevu Primoža Trubarja.