Primož Trubar
Rašica, simbolični dom in spominski muzej Primoža Trubarja v njegovi rojstni vasi
Rašica je ena številnih čednih vasi na Dolenjskem, obenem pa je Rašica tudi rečica, ki teče pod vasjo, ponikne pa nekaj kilometrov naprej, v dobrepoljski dolini. Oče slovenske književnosti Primož Trubar se je rodil v tej vasi, ob bistri kraški rečici je stala njegova rojstna hiša: lesena bajta in ob njej mlin ter žaga. Vse skupaj je bilo morda že za njegovega življenja upepeljeno v turškem ognju. Današnje tri zgradbe stojijo na mestu Trubarjeve domačije in so stare okoli 200 let. So spomeniško zaščitene, muzejsko urejene in odprte vsak dan od maja do septembra od 9. do 18. ure, v zimskem času po poprejšnji napovedi. V spominski hiši je prireditvena sobana z razstavljenimi kopijami naslovnic Trubarjevih knjig in nekaj faksimili njegovih rokopisov, pod njo je star mlin. Na rečičnem otočku je venecijanska žaga, ki je med poslopji na Trubarjevi domačiji verjetno najstarejša. V gospodarskem poslopju je iz hleva nastala krčma, ki je tako gostinsko kot tudi razstavno središče kraja.
Tu se ustavljajo tudi popotniki z morja, obrtniki na poslovnih pogovorih. Mladež se ogleduje med sabo, se hrupno dogovarja za nadaljnje druženje. Da bi bila za mizo pri miru? To nekako ni v duhu tega kraja. Premikanje, pehanje, podjetniška gibčnost, pripovedovanje in izpovedovanje, to je stoletni duh tega križišča. Nenehni vrvež okoli mlina, Temkovega malna, podobe potujočih trgovcev, vojakov, romarjev, klativitezov, študentov in pavlih, vse to se je vtisnilo v Primoževo otroško dušo. Pozneje je zapisal in tako ohranil literarno podobo starih časov, kakor jo je leta 1575 v uvodu k delu Katehismus z dvejma izlagama zapisal ta cerkovniški in mlinarski sin: »Muj oča, kedar je na Rašici s. Jerneja cehmošter bil, je bil pustil to cerkov vso enimu krovaškimu malarju malati. Ta je tim svetnikom, suseb tim jogrom, velike brade inu mostače po tursku inu krovašku namalal. Natu so v tim 1528. lejtu ti Turki prišli, to cerkov sežgali inu s. Jerneja pilda v kori, kir nej mogel zgorejti, roke odbili, oči izteknili inu tu malane je vse proč palu. Timu malarju je bil muj oča dal dvajseti vogrskih zlatih. Te iste bi bil bule nalužil, de bi bil ene štiri voli kupel inu tim bozim sosedom dal, de bi bili ž nimi orali, suje otroke živili.«
Rašiška cerkev danes ne kaže nobenih srednjeveških sledov, še posebno ne tako slikovito opisanih. Zato pa je v živi govorici še naprej slišati sočno Trubarjevo dolenjščino, v Trubarjevi domačiji pa videti njegove ljube Slovence, marnjajoče o najrazličnejših, dejanskih in napihnjenih novoveških grozotah. Čez vse žubori še zmeraj bistra Rašica, ki je dajala in še daje navdih ter cekin.
Ganljiva skrb za otroke »bozih sosedov« odseva Trubarjevo človeško podobo, duhovniško in preporoditeljsko. Bil je dela željan in možato delaven, izdal je okoli trideset knjižnih publikacij, najprej leta 1551 prvi dve slovenski knjigi, Katekizem in Abecednik. Strastno se je prepustil toku najboljših evropskih idej svojega časa, zmeraj z mislijo, kako bi te ideje razširil med svoj rod. Kot preganjani slovenski lutrovec se je pogumno prebijal skozi svoje nevarno življenje, z bridkim občutkom, da je rodni dom na Rašici razdejan in da si svojega mirnega domovanja ne more več ustvariti. Da mu je ostal le – tako pretresljivo imenovani – nikdirdom. In vendar: slovenske književnosti ni rodil razboleni samotnež, ampak bojevnik, izrazit tako v svojem delovanju in v odnosih z ljudmi, kakor tudi v vsem svojem pisanju. Znal je biti jezen, a natančen, jezikav, a duhovit, silovit, a srčno prijazen. Neverjetno vitalen književnik! Jože Javoršek, doma iz bližnjih Velikih Lašč, je zapisal, da je ravno njegova ljubezen do Slovencev, prizadevanje, da bi jih otel iz neznanja, »kriva, da se nekateri njegovi stavki bočijo od jeze ali čustva kakor oboki …« Ni bil zapleten visokoleteč pisatelj, hotel je biti preprost in razumljiv, kakor je zapisal v Evangeliju svetiga Matevža iz leta 1555: »Inu mi nesmo v le-timu našimu obračunu oli tolmačevanu lepih, gladkih, visokih, kunštnih, novih oli neznanih besed iskali, temuč te gmanjske kranjske preproste besede, katere vsaki dobri preprosti Slovenec lehku more zastopiti.« Če iz svojega nikdirdoma posluša besede ljudi, ki obiskujejo današnjo Trubarjevo domačijo, morda čuti, da pa zemeljski dom vendarle ima. ŽK
* 9.? 6. 1508, Rašica
† 28. 6. 1586, Derendingen (Nemčija)