Družina se je kmalu po Antonovem rojstvu preselila v Zapuže pri Šentvidu, kjer je Anton obiskoval osnovno šolo. Šolanje je nadaljeval na klasični gimnaziji v Škofovih zavodih, 1920 pa se je vpisal na študij umetnostne zgodovine na ljubljanski univerzi. Doktoriral je leta 1927 z doktorsko disertacijo o kiparju Francescu Robbi, a ni dobil službe, ki bi ustrezala njegovi izobrazbi. Že v študentskih letih je bil med vodilnimi križarji, pripadniki kroga revije Križ na gori, pozneje pa je sodeloval tudi pri Domu in svetu. Leta 1928 je nastopil službo kulturnega urednika dnevnika Slovenec, kmalu za tem pa je postal knjižničar pri Prosvetni zvezi. Sledila je služba lektorja pri Jugoslovanski knjigarni in urednika pri Mohorjevi družbi v Celju. V času druge svetovne vojne je bil honorarni predavatelj za umetnostno zgodovino na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Prek skupine krščanskih socialistov, ki jo je vodil Edvard Kocbek, je bil aktivno povezan z Osvobodilno fronto. V njegovem stanovanju so potekali sestanki aktivistov, celo Izvršnega odbora OF, pri njem pa so skladiščili tudi pomoč za partizanske otroke. Italijanska okupacijska oblast ga je dvakrat zaprla, nekaj časa je bil zaprt tudi skupaj s Prežihovim Vorancem. Po vojni je delal pri Prosvetni zvezi, pozneje pa je bil član uredniškega odbora in lektor pri Državni založbi Slovenije.

Pesmi je začel objavljati v rokopisnih dijaških glasilih Jutranja zarja in Domače vaje, kjer se je oblikoval ob poeziji Simona Gregorčiča in Otona Župančiča. Pod tedaj aktualnimi evropskimi vplivi, predvsem Rainerja Marie Rilkeja, se je obrnil k ekspresionizmu, ki je viden v njegovi prvi zbirki Žalostne roke (izšla 1922 v samozaložbi). Z drugo knjigo, ki nosi naslov Vigilije, se je dokončno uveljavil, a obenem že tudi končal z obdobjem ekspresionizma. V naslednji pesniški zbirki, Skozi vrtove, ki je bila objavljena šele 1941, se namreč izboru že objavljenih pesmi pridružita dva nova cikla, ki sledita novi stvarnosti. Povojni socialistični realizem je bil izrazito nasproten njegovi duhovni poeziji, zato je le težko našel podporo v aktualni kritiki. Slednja je odklonila tako njegovo medvojno ustvarjanje kot antologijsko zbirko Zlati krogi. Leta 1964 je izdal izbor iz svojega opusa pod naslovom Sončni mlini in bil predlagan tudi za Prešernovo nagrado, a je bilo nasprotovanje družbenih elit še vedno premočno, tako da je ni dobil. Anton Vodnik ostaja eden tistih pesnikov iz predvojnega katoliškega kroga, ki mu kljub aktivnemu sodelovanju z OF ni uspelo uveljaviti svojega glasu tudi po drugi svetovni vojni. Njegova poezija je zato pomembna predvsem za literarno zgodovino obdobja med obema vojnama, njegova življenjska usoda pa služi kot opomin na to, da je vsaka umetnost vpeta v družbeni trenutek in je s stališča tega žal tudi vedno vrednotena. Pri tistih, ki so ga poznali, pa je ostal spomin nanj, kajti svojo nežno, blago dušo je izražal tudi navzven, kakor jo lahko zaslutimo v verzih iz pesmi Preludij: »In bil sem luč na zlati vodi sanj. / In bil sem v vetru belih perutnic / nemiren plamen, bil sem klic, / ki skoz daljine šviga kot puščica, / a je slajši kot cvetlica.« GT