Ustvarjalnost je bržkone podedoval od svojega očeta Gustava, ki je bil tudi sam pesnik, mladinski pisatelj in igralec. Gregor je svoje prve literarne poskuse objavljal že v gimnaziji v mladinskem mesečniku Naš rod. Njegovo življenje se je obrnilo na glavo leta 1949, ko je bil skupaj s svojo družino na montiranem procesu obsojen zaradi pomoči politični emigraciji. Sprva so ga obsodili na dve leti in pol prisilnega dela, pozneje pa so mu zaradi pritožbe kazen zvišali na štiri leta. Pogojno je bil iz delovnega taborišča Inlauf (Borovec na Kočevskem) izpuščen junija 1951, ko je najprej dokončal maturo, nato pa se vpisal na oddelek za germanistiko ljubljanske Filozofske fakultete, kjer je diplomiral iz angleščine in nemščine.

Izkušnja prisilnega dela in krivice, ki se mu je zgodila, ga je neizbrisno zaznamovala, zato v svoji poeziji in dramah nenehno analizira družbeni sistem in razmerje med posameznikom, družbo in svetom ter kozmosom. Bil je del kritične generacije, ki se je ob koncu petdesetih let zbirala okrog kritičnih literarnih revij, kot so bile Beseda, Revija 57 in Perspektive. Prvo pesniško zbirko z naslovom Mozaiki je izdal 1959, sledili sta Odisej in Zvezde. Že v teh treh je začrtal glavne značilnosti svojega pisanja, ki je temeljilo na strogih formalnih določilih. Zanj je značilna mojstrska uporaba asonance in oblike pesmi, ki obsega tri kitice s po štirimi verzi, ki se povezujejo v cikle. Na videz tradicionalno formo napolnjuje izrazito modernistično občutenje sveta, v katerem je posameznik ujet in prepuščen na milost in nemilost družbi ter kozmičnim zakonom.

Gregor Strniša je izredno pomemben za slovensko dramatiko, saj je poleg Dominika Smoleta glavni predstavnik t. i. poetične drame. Samorog je eden osrednjih dramskih tekstov slovenske dramatike nasploh. Nastal je 1968, ko so ga premierno uprizorili v Mestnem gledališču ljubljanskem. V njem je v glavni vlogi Uršule nastopila tedaj še študentka AGRFT Svetlana Makarovič, zanj pa je Strniša dobil tudi izredno nagrado na festivalu Sterijino pozorje v Novem Sadu. V svoji naslednji drami Ljudožerci je napisal morda najpretresljivejšo analizo socialističnega projekta in njegovih temnih plati, povojnih pobojev in obračunov z drugače mislečimi.

Bolj kot po svoji poeziji in dramatiki je praktično vsakemu Slovencu znan po svojih besedilih za popevke in narodnozabavne skladbe. Napisal je nekatere zimzelene uspešnice, kot so Zemlja pleše, Mala terasa, Vagabund, Ko boš prišel, zmeraj prinesi mi rože, Bele ladje in Leti, leti lastovka. S pisanjem popevk si je tudi finančno opomogel. Leta 1963 mu je uspelo odkupiti družinsko hišo v Rožni dolini, ki jo je oblast po obsodbi zaplenila. Čeprav na hiši nič ne priča o tem, da je v njej ustvarjal mojster besede, bi morda lahko bila predloga za hišo iz cikla Mož iz predmestja: »Hišo starega moža / pokriva siva čepica. / Z dvemi steklenimi očmi / na cesto v beli dan strmi. // Hiša, čista ko mrtvak, /zaklenjenih ust, zaprtih vrat. / Pod véčer glava oživi, / ko ji zadnje sonce sije v oči. // Milo žarijo v prvi mrak. / Ves njen obraz postane mlad. / Do jutra sanja vsako noč: / vrt za njo je poln rož.« GT