Ivan Mrak se je zgodaj odločil za življenje pisatelja, v katerem je nasprotoval meščanskim konvencijam. Začel je s črticami in kratkimi novelami, prvo z naslovom Vivat Katarina Prva! je objavil pri petnajstih letih. Kmalu zatem je odkril svojo strast do dramatike in gledališča. Debitiral je z dramo Obločnica, ki se rojeva (1925), v kateri je sledil takrat aktualnemu ekspresionizmu in avantgardizmu. Čeprav je polagal velike upe v svoj vstop na literarno in gledališko sceno, je bil učinek dokaj klavrn, kar pa ga ni odvrnilo od nadaljnjega pisanja. Prav nasprotno, še bolj je postajal prepričan, da je genialen in da bo šele prihodnost odkrila njegove kvalitete.

Leta 1930 se je poročil s slikarko Karlo Bulovec, ki je bila podobno kot on na družbeni margini, a predana svojemu umetniškemu ustvarjanju. Leta 1937 je uprizoril tragedijo Abraham Lincoln v Šentjakobskem gledališču, leto pozneje pa je ustanovil lastno gledališko skupino, ki se je imenovala kar Mrakovo gledališče. Z njo je uprizarjal svoje številne tekste – napisal je na desetine dram, ki jih je pozneje imenoval himnične tragedije –, nekatere sam režiral, v njih pa odigral tudi večino glavnih vlog. Himnične tragedije so postale poseben žanr, ki ga je pravzaprav ustvarjal vse življenje. V njih obravnava izjemne posameznike, ki jih pogosto jemlje iz zgodovine (npr. André Chenier, Marat, Marija Tudor, H. von Kleist, A. Lincoln, P. I. Čajkovski …), ali pa obravnava nekatere prelomne zgodovinske dogodke (Gorje zmagovalcev, Rdeči Logan …). Protagonisti so postavljeni v trenutek najbolj zaostrenega spopada z družbo, v katerem nujno propadejo, saj se šele v propadu in smrti njim samim in tudi gledalcem pokaže njihova veličina. Nekakšna transcendenca potrdi njihove življenjske odločitve. Mrak jih opisuje v značilno privzdignjenem slogu, ki je poln arhaizmov, neologizmov, inverzij in uporablja neko vrsto ritmizirane proze, ki se mestoma približuje verzu. Tudi dandanes si raziskovalci ob Mrakovem opusu niso enotni. Nekateri, med njimi Taras Kermauner, mu pripisujejo vizionarstvo in v njegovih delih odkrivajo natančno družbeno diagnozo tedanjega časa, drugi v njegovih himničnih tragedijah vidijo željo otroka, ki skuša s svojo smrtjo starše oz. okolico pripraviti do tega, da bi mu pokazali svojo ljubezen.

Njegovo najuspešnejše obdobje je bila druga polovica šestdesetih let, ko se je na Slovenskem z velikimi koraki uveljavljal skrajni modernizem najprej v poeziji in prozi, pozneje tudi v dramatiki. Josip Vidmar je takrat v Mraku videl sodobnega avtorja, ki išče v drugačni smeri in je dosegel, da so njegovo Marijo Tudor leta 1966 uprizorili v ljubljanski Drami. Leta 1977 je Vidmar pripravil knjižni izbor sedmih Mrakovih dram z naslovom Igre sveta, za katerega je napisal tudi spremno besedo, kar je zbudilo večje zanimanje za avtorjeve tragedije v osemdesetih, ko so izhajale v nekaterih revijah; vse skupaj pa Mraka kot dramatika ni uspelo dokončno afirmirati na slovenskih odrih. GT