Juš Kozak je bil po izobrazbi, ki jo je dobil na Dunaju in pozneje v Ljubljani, zgodovinar in geograf. Zaradi prve svetovne vojne je moral prekiniti svoj študij na Dunaju in oditi najprej na rusko in pozneje na soško fronto. Po koncu vojne je diplomiral v Ljubljani, potem pa bil zaposlen kot profesor na ljubljanskih gimnazijah. Obenem je bil urednik Ljubljanskega zvona in knjižne zbirke Slovenske poti. Njegova politična kariera sega na sam začetek prve svetovne vojne, ko je bil po atentatu na nadvojvodo Ferdinanda v Sarajevu obsojen kot preporodovec in zaprt. V drugi svetovni vojni so ga zaprli Italijani in ga odpeljali v italijanska taborišča. Po kapitulaciji 1943 se je vrnil v Slovenijo in se pridružil partizanom. Po vojni je imel pomembno vlogo v političnem in kulturnem življenju, saj je bil urednik Slovenskega zbornika in revije Novi svet, v letih 1948–1955 pa upravnik ljubljanske Drame.

Pisati je začel v dvajsetih letih 20. stoletja, ko je med drugim napisal družinsko sago Šentpeter, v kateri je sledeč naturalističnemu determinizmu opisal zgodovino dveh generacij lastne družine v šentpetrskem predmestju. V tridesetih letih se je pod vplivom Miroslava Krleže obrnil k socialnemu realizmu in ustvaril svoja najboljša dela. Roman Celica, v katerem opisuje svojo arestantsko izkušnjo iz leta 1914, in zbirka esejev Maske, kjer opisuje Ljubljano med svetovno gospodarsko krizo z začetka tridesetih let, sta bržkone njegovi najboljši knjigi.

Po drugi svetovni vojni je nastal njegov najobsežnejši roman Lesena žlica, v katerem se ponovno vrača k spominom na svojo družino, ob tem pa opiše tudi zgodovino slovenskega naroda. V Baladi o ulici v neenakih kiticah se posveča povojni Ljubljani, v poznem romanu Pavlihova kronika pa popisuje svoje izkušnje z ruske in soške fronte v prvi svetovni vojni. Njegova proza v veliki meri izhaja iz avtorjevih osebnih spoznanj, zato tudi ni čudno, da je ustvaril poseben tip pripovednih esejev, ki je postal pomemben del socialnega realizma tridesetih let prejšnjega stoletja. Pisal jih je praktično vse življenje, saj so prvi (Blodnje) izhajali že med letoma 1936 in 1940. S knjigo esejev Pogovori na vasi se je vmešal v spor na književni levici, kjer se je postavil na stran svojega vzornika Miroslava Krleže in zato dobil ostro kritiko Edvarda Kardelja. V petdesetih se je ponovno zavzel za avtonomijo v umetnosti, ko je napisal slavni uvod k Novelam Andreja Hienga, Frančka Bohanca in Lojzeta Kovačiča. Šlo je za založniški projekt, ki naj bi bil pendant Pesmim štirih (1953). Zaradi nasprotovanja oblasti je bil izid knjige pod vprašajem, saj naj bi v njej izšle Ljubljanske razglednice Lojzeta Kovačiča, ki so leto poprej izhajale v Besedi. Rešil jo je prav uvodnik Juša Kozaka, tedaj uglednega kulturnega delavca in revolucionarja, ki se je postavil v bran mladim prozaistom, ki so stopali v smer modernizma. V šestdesetih letih je postal redni član SAZU, leta 1963 pa je prejel tudi Prešernovo nagrado za življenjsko delo. GT