Lojze Kovačič
Ljubljana, dom Kovačičev na Starem trgu 21 in Dijaški dom Ivana Cankarja na Poljanski cesti 26
V Ljubljani, za Ljubljanico, tam najde vsak vse, kar želi, tako je konec šestdesetih pela Majda Sepe. Če krenemo od Prešernovega spomenika pri Tromostovju v smeri pesnikovega pogleda, po Hribarjevem nabrežju, bo drugi most preko Ljubljanice znameniti Čevljarski most, kjer se moramo samo prepustiti vodstvu omenjene zimzelene melodije: »Čez Šuštarski most, levo na Mestni trg, desno na Stari trg, po spomine na mladost čez Šuštarski most …« Če torej prečkamo most, pridemo preko ozke uličice, ki se imenuje Pod Trančo, do Starega trga. Lojze Kovačič se je sicer rodil v Baslu v Švici, po prihodu v Slovenijo pa se je veliko selil, tudi po stari Ljubljani, toda hiša na Starem trgu 21 je bila eden tistih krajev, ki so ga zaznamovali: »So hiše, ki te venomer odrivajo v tvoj lastni pekel, pogosto so grde, zrcalna podoba tvoje lastne pregrehe, pajdaši v zlu, športni tovariši pri podlosti … rdeča hiša na Starem trgu 21 denimo, je, kot da bi mi zdaj, kot nekoč že pred 47. leti, ne krivemu ne dolžnemu vžgala isti pečat življenja-gnusa, moj neodvrgljivi in najizvornejši nakit.« V tej hiši je 1944 umrl pisateljev oče in Lojzetova prva objava, ki je naslednje leto izšla v Slovenski mladini, novela Očetova smrt, je pretresljiva literarizacija tega dogodka.
Krznarska delavnica Kovačičevih staršev v Švici je konec 20. let prejšnjega stoletja šla v stečaj in takrat so Kovačičevi, oče Alojz, Slovenec, mati Elizabetha, Nemka, in Lojzetovi starejši sestri, Claire in Margrit, ki se jim je pozneje pridružila še Clairina nezakonska hči Gisela, začeli svojo odisejado. Zaradi dolgov so bili ves čas na begu pred upniki, Lojze pa je bil že takrat precej časa ločen od družine, saj je hudo pljučnico in tuberkulozo skoraj dve leti zdravil v bolnišnici in po zdraviliščih. Leta 1938 so jih z mnogimi drugimi tujci izgnali iz države. V Švici je ostala samo Margrit, drugi pa so se preselili v tedanjo Kraljevino Jugoslavijo, k očetovi sorodnikom v vas Cegelnica na Dolenjskem. Tu se je Lojze pri desetih letih šele začel učiti slovenščine!
Po tem so se preselili v Ljubljano in se po nekaj selitvah nastanili na Starem trgu. Kot je bilo za slovenske umetnike v preteklosti pogosto, lahko tudi za Kovačičevo družino zapišemo: živeli so zelo revno. Med vojno so se razmere še poslabšale, zato je nemško govoreča družina leta 1942 zaprosila za izselitev v nacistično Nemčijo, zaradi česar je po vojni obveljala za politično sumljivo. Pisateljevo mater, sestro in nečakinjo so prisilno izgnali iz Jugoslavije v begunsko taborišče na avstrijskem Koroškem, kjer so živele še vrsto let, mati je tam tudi umrla. Lojze je smel ostati v Ljubljani, kar pa ne pomeni, da mu je bilo zaradi tega kaj lažje. Živel je po internatih in kot brezdomec do odhoda v vojsko leta 1948 ter še kratek čas po vrnitvi iz nje.
Če se vrnemo po svojih stopinjah in namesto desno, zavijemo levo na Mestni trg ter naredimo polkrožni zavoj okrog grajskega griča, mimo stolnice, naravnost skozi Krekov trg, pridemo na Poljansko cesto, kjer na številki 26 danes stoji Dijaški dom Ivana Cankarja, prej pa je bila v tej stavbi deška sirotišnica oziroma internat Collegium Marianum ali krajše Marijanišče. Tu se je Lojze Kovačič seznanil z nekaterimi vrstniki, ki bodo pozneje še pomembni slovenski literati, na primer z Janezom Menartom, Sašom Vugom, Danetom Zajcem in Cirilom Zlobcem, s katerimi je sodeloval pri literarnem glasilu, ki pa je bilo po nekaj številkah ukinjeno.
Že v vojski je bil zaradi manjšega prekrška obsojen pred vojaškim sodiščem, po vrnitvi pa je imel tudi zaradi družbene kritičnosti svojih literarnih del pogosto težave z jugoslovanskimi oblastmi. Zavoljo objave začetka romana Zlati poročnik v reviji Beseda sta mu grozila celo obsodba in zapor, a se je končalo z zaplembo revije in njeno ukinitvijo. Konec petdesetih se je zaposlil kot knjižničar in leta 1962 diplomiral na Pedagoški akademiji. Bil je dramaturg v lutkovnem gledališču, dolga leta pa tudi pedagog za lutkovno vzgojo v Pionirskem domu in potem še mentor za književno vzgojo. Umrl je po dolgotrajni bolezni.
Kdor hoče o pisateljevem življenju izvedeti še kaj več, mora samo brati njegovo literaturo. Je avtor številnih proznih del, med katerimi so najpomembnejša cikel kratkih zgodb Ljubljanske razglednice (1956), roman Deček in smrt (1968) in trilogija Prišleki (1983/85), ki velja za enega najboljših, če ne celo za najboljši slovenski roman 20. stoletja. Pisal je tudi dela za mladino, najbolj znane so najbrž Zgodbe iz mesta Rič-Rač (1962) ali pa pravljica Možiček med dimniki (1974), ob tem pa še radijske in lutkovne igre. Za svoje delo je prejel številne nagrade, med drugimi Prešernovo, dvakrat kresnika in nagrado Morishigo za najboljšo radijsko igro na mednarodnem festivalu v Tokiu.
Za ustvarjanje Lojzeta Kovačiča je značilna izrazita avtobiografskost, težnja po realističnem popisu svoje pretekle usode, predvsem otroštva – kakor da je vse življenje skušal zapisati eno samo zgodbo. Vendar pa te nikoli ni zapisal enako. Vzrok za to je modernistični spoznavni nihilizem, po katerem ničesar ni mogoče z gotovostjo spoznati in je edina človekova gotovost njegova zavest. Spoznavanje in dojemanje sveta v Kovačičevih delih je torej izrazito subjektivno. Kot je zapisala Silvija Borovnik, je Kovačič »mojster detajla sredi plazu številnih čustvenih vzgibov in zgodovinskih pričevanj.« Pisal je neutrudno, do zadnjega, in morda si je pri tem tudi kdaj zapel, da dela kot zamorc, kot poje eden njegovih otrok, kantavtor Jani Kovačič. AH
* 9. 11. 1928, Basel (Švica)
† 1. 5. 2004, Ljubljana