Hiengovi so očitno odstopali od tipične družine, v kakršnih so odraščali slovenski pisatelji. Oče je bil prokurist, namestnik direktorja Kreditnega zavoda, takrat najuglednejše ljubljanske banke, mati je podedovala trgovino s konfekcijo Gričar & Mejač. Zaradi dolgov slednjega podjetja so hišo nazadnje sicer izgubili in se za nekaj časa preselili v Koseze, ki so bile takrat barakarsko predmestje Ljubljane. Potem so se še večkrat selili že pred vojno, pa tudi po njej. Po prvem letu gimnazije je Andreju pri 49 letih umrl oče, kot mnogim avtorjem medvojnih generacij, Andrej pa je na dan pogreba doživel astmatični napad. Posledično se je za leto dni preselil k stricu v Lesce, kjer so ga negovali, kakor bi imel jetiko. Precej neortodoksno zdravljenje je bilo, z besedami pisatelja, videti nekako takole: »Jedel sem in jedel, jedel in ležal.« Tega se je uspel hitro navaditi. Po vrnitvi v Ljubljano je izrabljal dejstvo, da je prejel stalno zdravniško spričevalo, prebil več dni v postelji kot v šoli in veselo požiral – toda zdaj v glavnem knjige. V bogati družinski knjižnici se je med prvimi seznanil z modernim romanom Marcela Prousta in Jamesa Joycea. Tudi v pisanje, to »plemenito brezdelje«, ga je hitro potegnilo. Prve literarne poskuse je objavil že pred vojno, pri štirinajstih letih, le leto pozneje pa je že zmagal na natečaju revije Slovenska mladina.

Zmeraj mu je primanjkovalo črednega nagona in med vojno ga je zavzeto ideološko opredeljevanje ujelo povsem nepripravljenega. Eno leto je bil v domobranstvu, a je ostal kar v Ljubljani, spal doma in hodil v pisarno na grad. Vmes je doma skrival in prenočeval ljudi vseh mogočih barv in prepričanj; take, »ki bi drug drugemu prav radi zavili vrat«. Po vojni je na akademiji za igralsko umetnost, predhodnici današnje AGRFT, končal študij režije. Kot režiser je največ delal v SLG Celje (1952–1960), pa tudi v Prešernovem gledališču v Kranju, v Mariboru in Trstu ter v raznih gledališčih v Ljubljani. Med letoma 1983 in 1988 je prevzel mesto umetniškega vodje celjskega gledališča, potem pa je do upokojitve 1990 isto funkcijo opravljal še v ljubljanski Drami. Zraven gledališča je delal tudi za veliko platno, režiral je film Kala (1955), nekakšno slovensko verzijo Lassie se vrača, ki pa se dogaja med drugo svetovno vojno, ter bil asistent režije pri Amandusu (1966) in slovenski filmski klasiki Ne joči, Peter (1964). Pri zadnjih dveh in pri mnogih drugih filmih (npr. Tistega lepega dne, 1962) je sodeloval tudi kot scenarist. Poleg tega je pisal tudi radijske in televizijske igre. Za svoje delo je prejel lepo število nagrad. Za odrska dela Gavellovo nagrado v Zagrebu in nagrado Sterijinega pozorja v Novem Sadu; za širše literarno delo pa Župančičevo (1971) in Prešernovo nagrado (1988). Leta 1994 je po zaslugi romana Čudežni feliks prižgal kres ob Jurčičevi rojstni hiši na Muljavi, potem ko je prejel nagrado kresnik za najboljši slovenski roman tistega leta.