Nasproti ljubljanske Drame, osrednjega slovenskega gledališča, je nekoč stal Šumi, tovarna bonbonov, ki je z bifejem v pritličju odigral pomembno vlogo v književni zgodovini šestdesetih in sedemdesetih let prejšnjega stoletja. V Šumiju so se namreč zbirali takrat mladi modernistični pesniki in dramatiki, med katerimi so bili Rudi Šeligo, Vojin Kovač Chubby, Tomaž Hanžek, Ivan Volarič – Feo, Blaž Ogorevc idr. Štiri desetletja pred tem pa je v prvem nadstropju na Slovenski 14 živel Izidor Cankar, bratranec slavnega pisatelja Ivana in eden najpomembnejših umetnostnih zgodovinarjev pri nas. Danes je od Šumija ostala le gradbena jama z negotovo usodo, zato se raje namenimo po Erjavčevi cesti do predsedniške palače in Prešernove ceste 11, ki sta jo prav tako zaznamovala s svojim bivanjem kar dva velika književnika. Najprej Anton Aškerc, ki je v pritličju bival zadnji dve leti svojega življenja, kar označuje tudi spominska tabla ob vhodu, pozneje pa tudi Izidor Cankar, ki je v prvem nadstropju na tem naslovu preživel zadnje desetletje svojega življenja. V tem stanovanju ga je sredi septembra zadela kap, umrl pa je 14 dni pozneje v sanatoriju Emona.

Izidor Cankar je končal bogoslovje v Ljubljani, pozneje pa je odšel v francoski Louvain in na Dunaj, kjer je študiral estetiko in umetnostno zgodovino. Po vrnitvi v Ljubljano je urejal Dom in svet ter Slovenca in ju dvignil na zavidanja vredno umetniško raven. Odločilno je vplival na razvoj umetnostne zgodovine na Slovenskem, saj je bil pobudnik ustanovitve stolice za umetnostno zgodovino na Univerzi v Ljubljani, napisal je temeljna dela s tega področja, med drugim izvirni sistem klasifikacije umetniških del. Reorganiziral je Narodno galerijo in bil pobudnik za gradnjo Moderne galerije, ki jo je z ženinim denarjem pomagal tudi financirati. Bil je med ustanovitvenimi člani Slovenskega centra PEN (1926), katerega prvi predsednik je postal Oton Župančič.

Leto 1926 je bilo za Izidorja Cankarja prelomno, saj je takrat izstopil iz cerkve in se poročil, začela pa se je tudi njegova diplomatska kariera. Na političnem parketu je začel delovati po prvi svetovni vojni, ko je odigral pomembno vlogo pri nastanku Države SHS in pozneje Kraljevine Jugoslavije. Leta 1926 je odšel kot jugoslovanski veleposlanik v Argentino in Kanado. Veleposlaniško mesto v Kanadi je med vojno protestno zapustil zaradi kolaboracije kraljevih sil z okupatorjem. Med drugo svetovno vojno, natančneje leta 1944, je vstopil v emigrantsko vlado Ivana Šubašića v Londonu kot minister za prosveto, pošto in telegraf, in skušal prepričati vlado, naj podpre partizansko gibanje ter se opredeli proti kolaboraciji. Ta drža mu je prinesla simpatije nove oblasti po koncu vojne, ko je bil dve leti veleposlanik v Grčiji. Na tem mestu je doživel grško državljanjsko vojno leta 1946, po njej pa se je upokojil.