Aristokratka duha, tako je Kristino Brenkovo uradno poimenovala slovenska leksikografija. In če je kdo kdaj zares dostojanstveno in zasluženo nosil tak naziv, je bila to ona, prva dama slovenske mladinske književnosti. Njen mlajši prijatelj Tone Pavček si je zanjo izmislil ime – Dragotina. Bila je ena prvih doktoric pedagogike pri nas, doktorirala je iz Frana Milčinskega – vzgojnika. Dokaz(ov)ala je obstoj »pedagoškega erosa«. Njen življenjepis je filmsko razgiban. Njen mož, France Brenk, je bil prvi filmski kritik in teoretik pri nas. Dolga desetletja je živela v stanovanjskem bloku na Peričevi za Bežigradom.

Rojena je bila leta 1911 v Horjulu v družini s sedmimi otroki, štirimi dekleti. Po ljudski šoli v rodnem kraju je morala v Maribor, kjer je bila njena teta redovnica v samostanu šolskih sester. Imela je izjemen zgodnji stik z Mariborom. Sedem let je preživela ob Dravi. Šolala se je na mariborski meščanski šoli pri šolskih sestrah. Tistih, ki so nekoč v Kairu in Aleksandriji varovale šavrinke. Bila so to razgibana dvajseta leta preteklega stoletja. V Mariboru so jo dali kar v drugi letnik. Oče je prvo leto plačeval za njeno šolanje, ko pa se je leta 1929 začela ameriško-evropska gospodarska kriza, je izgubil službo. Namenili so jo za redovnico, sicer bi morala ostati doma. »Moj Maribor je segal od velikega kloštrskega vrta in Slomškovega groba, kamor sem se skrivaj izmuznila skozi živo mejo na dvorišču samostana, do Kamnice, frančiškanske cerkve. Pa čez stari most … In na Kalvarijo,« je povedala v intervjuju za Večer 2003.

Njene mariborske poti so vodile k Dravi, vsako nedeljo, čez stari most mimo Velike kavarne in ob reki dol, do pobreškega pokopališča. Spominjala se je razgibanega kulturnega življenja v tistih mariborskih letih. »V gledališče smo hodile na skrivaj, imeli smo prizanesljivo vratarico. Nekoč me je očarala Župančičeva Veronika Deseniška z Elviro Kraljevo. Pa v Kamnico sem hodila. Maribor je bil galaksija zame tedaj.« Spomin na šolske sestre in strogi samostanski red pri Brenkovi ni bil travmatičen, kot smo vajeni pri mladostnih spominih mnogih pisateljev semeniščnikov. Recimo pri Florjanu Lipušu. »Danes me ti spomini božajo. K redovnicam so odhajale bogate, ‘odvečne’ grofovske hčere, ki se niso mogle poročiti. Dali so jim doto, bogatih plemičev pa ni bilo ravno na pretek,« je pripovedovala. Potem so jo po četrtem letniku hoteli »preobleči«, namenjeno ji je bilo postati sestra Ksenija. Tujka. Kako povedno. Uprla se je in odšla v Ljubljano na učiteljišče. Zaradi brezposelnosti učiteljev v tedanji Jugoslaviji se je vpisala na univerzo – in tam doktorirala 1939. leta. Njena profesorja sta bila tudi Izidor Cankar in France Veber. Konec tridesetih let se je znašla v Pragi, kjer je študirala teorijo gledališča in bila na praksi v teatru pri Mili Melanovi in E. F. Burianu. Med presenetljivostmi iz njene biografije je tudi podatek, da je bila med vojno kurirka pri ilegalcu Prežihovem Vorancu.