Ivan Cankar
Vrhnika, spominska hiša s spominsko ploščo
Ivan Cankar, prvi slovenski poklicni pisatelj, je v svojem, ne prav dolgem, 42-letnem življenju ustvaril zelo obsežen opus, ki ga na tem mestu težko zajamemo. Ko mu skušamo slediti po krajih, iz katerih je zrastel, pa je naš namen osvetliti predvsem njegovo »prvotno besedilo življenja«.
Ob obisku Cankarjeve Vrhnike, »prečudnega« in »blagoslovljenega« kraja – tako ga je z dolgimi koraki, koprnečega srca in kakor ljubljeno dekle premeril tudi Aleš iz Razora v istoimenski povesti iz leta 1907 – se je najbolje povzpeti kar k cerkvici sv. Trojice, ki je priljubljena razgledna točka. Do nje pridemo po strmem Klancu, na katerem je bil v leseni in s slamo kriti hiši št. 141, ki je pozneje pogorela, danes pa nosi številko 1 in je v njej urejena spominska soba, 10. maja 1876 rojen pripovednik, dramatik in pesnik Ivan Cankar. Istega leta kot Cankar, samo nekaj mesecev prej, se je na Premu pri Ilirski Bistrici rodil njegov prijatelj Dragotin Kette, s katerim sta med drugim sodelovala v dijaškem društvu Zadruga in našla zadnji skupni dom na ljubljanskih Žalah v grobnici slovenske moderne; Cankarja so tam pokopali leta 1918. Za razliko od Ketteja, ki je bil iz učiteljske družine, se je Cankar rodil kot osmi od dvanajstih otrok v proletarski družini, ki je pozneje še bolj obubožala. Klanec je ovekovečen v romanu Na klancu (1902), v katerem tudi dobiva simbolne razsežnosti vsesplošne bede, knjiga pa je tudi spomenik pisateljevi požrtvovalni materi.
Cankar je literarno ovekovečil tudi cerkev sv. Trojice, ki je motiv v več delih (npr. Mladost/Črtice, 1911/13, Tičnica, Večerne sence). Sveta Trojica se blešči v večerni zarji, primerjana je z belo grlico, poimenovana je »kraljica vrhniška«. V povesti Aleš iz Razora so omenjeni tudi temni gozdovi Raskovca na Logaški planoti, ki so smrekovi gozdovi in skozi katere gre danes Vrhniška planinska pot, ki se začne in zaključi na Cankarjevi Vrhniki. Potem pa se v povesti odpre lep razgled izpred cerkev sv. Trojice: »Bela kakor nevesta se sveti na holmu sveta Trojica, razgleduje se po sončni ravni, po tihem, sanjajočem močvirju, do Žalostne gore in do Krima.« Na Žalostni gori pri Preserju, ki je bila nekoč prav tako kot sv. Trojica priljubljeni romarski cilj, pa zapoje zvon, ki se ga sliši do Krima (1107 m) in Ljubljanskega vrha (819 m), ki se dviga južno od Vrhnike. Še nekdo je omenjen v Alešu iz Razora, in sicer sladko zvonjenje vrhniškega patrona sv. Pavla, katerega cerkev stoji na Hribu na Vrhniki, in vdano proseči glas sv. Lenarta, ki ima svojo podružnično cerkev prav pod Cankarjevim Klancem. Na pokopališču ob cerkvi sv. Lenarta so pokopani tudi Cankarjevi starši. Ta isti zvon sladko in tenko pozvanja v Zgodbi o dveh mladih ljudeh, da »njegovo srce sliši razločno tisto lepo staro pesem, sliši jo kakor materin pozdrav od onstran zvezd«. Nekoliko drugače, zamolklo in nerazločno pozvanja v črtici Na pragu, v črtici o Brličkovem Mihu in Tičkovem Gregu (Črtice, 1915/18), ki je bil vrhniški posebnež, stolp sv. Lenarta se ozira tudi v Križu na gori …
Cerkve, okoliške vzpetine, barjansko močvirje, razni predeli Vrhnike ter bolj ali manj prepoznavni kraji vrhniške okolice so se vpisali v številna druga Cankarjeva dela, kar samo dokazuje, kako močan pečat je moral na njegov pisateljski spomin pustiti kraj otroštva in mladosti, ki ga je spremljal tudi potem, ko se je na Vrhniko vračal občasno in ko ga je nosilo po svetu (študij na Dunaju, Ljubljana, Pulj, Sarajevo). Zanimivo sentenco o Vrhniki najdemo v Kurentovi modrosti/Črtice (1915/18), kjer so pod zadnjimi sončnimi žarki za gorami, »pod umirajočo zlato progo«, raztopljena mladostna leta. Milo in toplo sije pod večer sonce na Vrhniko v Mojem življenju. Vrhnika je kot nedeljsko dekle in »daljnolepa«. V črtici V tujini pa je obžarjena z lučjo in so ji žarki sreče veseli trenutki sicer mračne mladosti, ki zlatijo prav vso mladost: »S črnega hriba, s šumečega gozda se je bila spustila jata golobov; zdaj sedé na bregu čisto mirno, v soncu se blešče njih bele peroti. To je Vrhnika. Če je bil v mračni mladosti le en sam vesel trenotek, le en sam žarek sreče, raste v spominu, zmerom svetlejši je ter pozlati naposled vso mladost; sončni so kraji, z milo lučjo obžarjeni; ljubeznivi so ljudje, veseli in brez zla.«
V Cankarjevem delu se srečamo tudi z Močilnikom, ki je zatrepna dolina v bližini ceste Logatec–Vrhnika, kjer izvira Ljubljanica. In samo ugibamo lahko, ali bi bila temni Močilnik in bela sveta Trojica na hribu (takšna je tudi v Zgodbah iz doline šentflorjanske) danes to, kar sta, brez Cankarjevih literarnih upodobitev. Močilnik spi v globoki kotanji nedaleč od Klanca, je tih in prečudežno lep, samoten in skrivnosten (Aleš iz Razora, Brličkov Miha in Tičkov Grega, Smrt in pogreb Jakoba Nesreče, Moje življenje). Močilnik, mesarjeve klade onkraj ceste, ki so zamejevale »prostrani svet«, in »enajsto šolo« pod mostom, ki je most čez Ljubljanico in je bila za pisatelja šola spoznanja in življenja, Cankar omenja v Mojem življenju, zbirki črtic, ki so izhajale v Slovenskem narodu že leta 1914 in so bile v knjižni obliki objavljene leta 1920. Takole beremo: »Kmalu pa se mi je razširilo obzorje od mesarjevih klad do enajste šole pod mostom; za dobrih sto korakov. Ob vročih poletnih dneh, ko Močilnik usahne, ko je temno Retovje skoraj prazno in ko mila zelena Ljubija [tako kot Retovje izvirki Ljubljanice] sanja svoje tihe sanje globoko pod vrbami, upade Ljubljanica za cel seženj in ošabna Vrhničanka je samo še potok. Ves levi del struge je sam bel prod, od sonca spaljen. Takrat se prične enajsta šola pod mostom ter se neha ob prvih jesenskih nalivih. Mnogokaj sem študiral v svojem življenju, ali tako bogate in koristne učenosti, kakor jo daje svojim učencem enajsta šola pod mostom, nisem zadobil nikjer in nikoli.«
Ivana Cankarja so po končani ljudski in »enajsti« šoli na pobudo vrhniških veljakov in zato, ker je izkazoval nadarjenost, poslali v Ljubljano, kjer je zaključil realko; danes je v teh poslopjih, kjer se je med drugim šolal mlajši Kosovel, srednja šola za elektrotehniko in računalništvo. O poti v šolo beremo npr. v Cankarjevi črtici Hoja v šolo, kjer omenja predvečer dneva, ko se je prvič napotil v Ljubljano in je bil »kakor velika sobota ali sveti večer«, medtem ko v Mojem življenju beremo o odhodu v Ljubljano, kako sta se odpeljala z materjo in o selitvi, kako je na poti v šolo padel v lužo in je moral v šolo v starih, umazanih oblačilih ter kako je že drugi dan izkusil tako krivico kot »sovražnost in ogabnost tuje učenosti«, kar pa je povezano z anekdoto o »jedni jédelj pomaranči«.
Teh dni se je spominjal tudi v Ottakringu/Črtice (1914). V tem revnem dunajskem delavskem predmestju, kjer je lahko še bolj okusil življenje proletariata, je prebival potem, ko so se predvsem zaradi materialnih težav izrodila prizadevanja na tehnični fakulteti na Dunaju (1896) in namera, da bi študiral jezike. Svoje je gotovo prispevala nenadna smrt matere. Zato pa je predvsem in veliko pisal. Po edini pesniški zbirki Erotika (1899), ki skupaj z Župančičevo Čašo opojnosti predstavlja začetek slovenske moderne in katere požig je zakrivil škof Jeglič, ponovno pa je nekoliko popravljena izšla leta 1902, se je Cankar udejstvoval na proznem in dramatičnem polju. Dunajska leta so dala roman Hiša Marije Pomočnice (1904), ki tematizira hiranje na smrt bolnih deklet v dunajski bolnišnici, vrsto krajših in daljših proznih del, ki so Tujci (1901), Knjiga za lahkomiselne ljudi (1901), Ob zori (1903), Gospa Judit (1904), Martin Kačur (1906), Hlapec Jernej in njegova pravica (1907) pa Zgodbe iz doline šentflorjanske (1908). Poleg dram Jakob Ruda (1900), Romantičnih duš, ki so nastale že 1897, komedije Za narodov blagor (1901) in farse Pohujšanje v dolini šentflorjanski (1908) je spisal Kralja na Betajnovi (1902), ki ga je izdal njegov ljubljanski založnik Lavoslav Schwentner. Praizvedba drame o oblastniškem podeželskem kapitalistu Kantorju je bila 1904 v Ljubljani. Betajnova je prav tako predel Vrhnike, od koder je še hlapec Jernej in kamor pridemo, če se iz središča Vrhnike peljemo po Idrijski cesti. Na koncu Betajnove ceste opazimo tudi oznako Star Maln, ki je omenjen v romanu Nina (1906) in kjer gre danes kolesarska pot. Med »prečudnimi« kraji omenimo vsaj še Vrzdenec v horjulski dolini, kjer se je rodila pisateljeva mati Neža Pivk. Vrhničani organizirajo celo spominski pohod po poti Cankarjeve matere, ki je namenjen tudi spoznavanju dediščine Vrzdenca, Žažarja, Velike Ligojne in Vrhnike.
Sicer pa se je Cankar leta 1909 z Dunaja vrnil v Ljubljano in se do leta 1917 nastanil na Rožniku v gostilni, ki je njegova tretja pomembna in zadnja postaja. Iz tega obdobja so spis Bela krizantema (1910) in dela Kurent, Za križem (1909), drama Hlapci (1910), Troje povesti (1911), Lepa Vida (1912) in Milan in Milena (1913). Zadnje delo za časa življenja so Podobe iz sanj, ki so izšle 1917. leta, vendar so nastajale v vojnih letih. Ob 30. obletnici smrti so Cankarju na Rožniku odprli spominsko sobo in po njem poimenovali vrh hriba. Z vrha Rožnika se lepo vidijo Ljubljana, bližnja okolica in seveda Cankarjeva rodna Vrhnika. Tod gre tudi Cankar jeva pot, ki nas spet pripelje do Vrhnike.
Na znamenitega Vrhničana obiskovalca Vrhnike opozarjajo številna spominska obeležja. Po Cankarju je na Vrhniki poimenovan trg, kjer ima svoj bronasti celopostavni kip (1930), njegovo ime nosijo tamkajšnji kulturni dom, osnovna šola in občinska knjižnica. UP
* 10. 5. 1876, Vrhnika
† 11. 12. 1918, Ljubljana