So pesniki, katerih poezijo poznajo in berejo zgolj literarni sladokusci. So pesniki, ki so se po spletu različnih okoliščin izmuznili kánonskim šolskim pregledom, je njihovo ime tam zgolj omenjeno ali pa je njihova ustvarjalnost v srednješolskih učbenikih svoje mesto dobila šele v zadnjih letih. Med njimi je gotovo Jože Udovič, pesnik, pisatelj, esejist in še zlasti plodovit prevajalec.

Njegovo otroštvo na Notranjskem, ki se je dve leti pred prvo svetovno vojno začelo v Cerknici, kjer je imel njegov oče v protiturškem taboru trgovino, nadaljevalo pa v Starem trgu in Ložu, je zaznamovalo pomanjkanje in še zlasti materina smrt, česar se je v dnevniškem zapisu spominjal še leta 1980 (izbor Toneta Pavčka iz Udovičevih dnevnikov z naslovom Zapisi v tišino je izšel 1992): »Ponoči spet čudni prizori. Po dolgem času sem hodil spet po cerkniškem Taboru, videl sem sobo, kjer sem živel, videl zamegleno mater, gledal sem jo in jokal. Nekaj me je tiščalo v prsih …« Iz Ljubljane, kjer je stanoval in deloval, in iz Pirana, kjer je preživljal počitniške dneve in vse druge proste trenutke in kjer je kot v Ložu tudi čebelaril, se je v domače kraje vse življenje vračal in si doživljanja narave beležil v dnevnikih: »Notranjska: zdaj je tam čas cvetočih jablan. Prelepe vse od Senožeč do Loža. Rožnate, bele. Pred Cerknico ena v rožnati krinolini sredi nizke dolinice.« Po ljubljanski šentviški gimnaziji je nadaljeval s študijem slavistike in leta 1940 diplomiral. Že pred tem je poezijo objavljal v Domu in svetu in v Dejanju, kjer se je zbližal s krogom Edvarda Kocbeka. Leta 1942 je bil interniran v Gonars, po kapitulaciji Italije pa je odšel v partizane. Po vojni je izbral status svobodnega književnika in prevajalca. V času njegovega življenja so izšle tri pesniške zbirke: Ogledalo sanj (1962), Darovi (1975) ter Oko in senca (1982), zbirka Pesmi pa je izšla posthumno leta 1988. Velja za enega najizrazitejših pesnikov svoje generacije v obdobju po letu 1945, uvrščen je med predstavnike modernizirane, s simbolizmom prežete nove romantike v sodobnem slovenskem pesništvu. Značilnost njegove poezije je nasprotje med stvarnim in idealnim svetom, pesniški svet pa nima zveze z družbeno resničnostjo, temveč izhaja iz domišljije, nezavednega in spominov.