Zofka Kveder
Loški Potok, osnovna šola dr. Antona Debeljaka s pisateljičino spominsko zbirko
Kdo ve, ali je pisateljici in urednici Zofki Kveder med njenimi številnimi srednjeevropskimi potovanji z vlakom med Trstom, Zagrebom, Dunajem in Prago korak kdaj zastal ob mogočni stavbi blizu ljubljanske železniške postaje oz. »kolodvora« na Kolodvorski ulici 6 v Ljubljani, kjer je danes vgrajena spominska plošča, v pritličju pa od leta 1905 domuje znana ljubljanska gostilna Stari Tišler? Sedemindvajset let pred odprtjem gostilne se je tam pisateljičinim staršem, očetu Janezu in materi Neži, priseljencema z Gorenjskega, rodila prvorojenka Sofija ali Zofija oz. Zofka. Njeno življenje od začetka do konca so zaznamovale selitve in že dve leti po njenem rojstvu družina ni več živela v Ljubljani. Pisateljičini prvi otroški spomini segajo najprej v Lož pa v Novo vas na Blokah in spet v Ljubljano in končno v Retje v Loškem Potoku, slikovitem, a skritem in nekoč težko dostopnem kraju iz šestih vasi in dveh zaselkov na meji med Notranjsko in Dolenjsko, ki mu je v noveli Hrvatarji, kjer opisuje težaško sezonsko delo tesarjev v gozdovih na tujem, postavila literarni spomenik: »Prijazne vasi, revne vasi, pol v gozdovih, pol na Krasu. Zemlja peščena, nerodovitna, podnebje ostro. Kar ostane spomladi po povodnji, poleti po toči, to pomori jeseni prezgodnja slana. Marsikatero leto ne izkopljejo kmetje niti toliko iz njiv, kolikor so bili sejali v zemljo. Samo gozdovi so v nekaterih krajih up in rešitev tega ljudstva.«
Ni čudno, da jih je veliko, ki menijo, da je prav Loški Potok pisateljičin rojstni kraj, saj so v njenih zbirkah črtic in novel Misterij žene (1900), Odsevi (1902), Iz naših krajev (1903) in Iskre (1905) ta pokrajina in njeni ljudje našli odmev v literarnem prostoru in temah ter motivih iz kmečkega življenja, ki jih je ubesedila neidilično, problemsko, najverjetneje zato marsikomu v tistem času neprijetno.
Neolepšano je namreč opisovala revščino, alkoholizem in družinsko nasilje, ki mu je bila tudi sama priča oz. katerega žrtev je bila tudi v lastnem domu. To je razvidno v noveli V oblasti teme, kjer se pisateljičin alter ego, dijak Žan, iz mesta vrača domov, tam pa najde zapitega očeta: »Ah, da, oče. Dober človek, zlat človek, samo, če bi ne bilo pijače! In srce mu je postalo težko ob tej misli. Kako bo doma? […] Srce se mu je krčilo v skrbeh in razjokal bi se bil od tesnobe. Bilo mu je šele petnajst let, a življenje mu je že marsikdaj neprijazno pogledalo v oči. […] Žganje je grgralo v grlo, dokler ni kašelj zaustavil očeta. Bruhnil je smrdljivo pijačo iz sebe, da je bil ves moker po bradi in spredaj po umazanem telovniku in po hlačah.«
Pa vendar je pisateljičin življenjski optimizem ob moči, ki jo je zbrala, da se je odtrgala od doma in osamosvojila, pripomogel, da je v krajih svojega otroštva zmogla videti lepoto pokrajine, nad katero se je opajala in jo v svojih delih opisala do zadnje podrobnosti. Bralcu novele Na kmetih in obiskovalcu Loškega Potoka se tako med branjem njenega zapisa zazdi, kot da nekega prijetnega poletnega dne skupaj z njo stoji pred cerkvijo na Taboru v Loškem Potoku z razgledom na Retje in zre na znamenito Retijsko uvalo, eno najlepših v slovenskem kraškem svetu: »Bil je krasen dan. Vse je bilo sončno, svetlo. Temno zeleni gozdi, ki so krili hribovje; polje, ki se je v pisanih, rjavih, zelenih in rumenkastih pasovih bleščalo iz doline; vasi, ki so prijazno čepele sredi polja ali vabljivo krile stran kakega hriba, vse je dihalo mir, vse je praznovalo nedeljo. Ceste in steze so se kakor trakovi stezale čez polja, vezale vasi, se zgubljale v sivkasto modri daljini ali na gozdnih parobkih. In nad vsem tem krasno, jasno nebo, bleščeče sonce, trepetajoč, čist zrak!«
Napredna in po znanju in življenju hrepeneča Zofka Kveder je imela rada naravo, zato je občudovala domače kraje, vendar je kot študent Tone v noveli Doma čutila, da tja ne spada: »In če ga je vse razočaralo in ogoljufalo pri tej vrnitvi na dom, narava ga ni. Bolj kakor kdaj jo je poznal, bolj kakor kdaj jo je razumel. […] Ni tu njegovo mesto, ni tu njegovo polje. Preveč mu je postalo to ljudstvo tuje s svojim mišljenjem.« Ali kot je svojemu sokrajanu, pesniku in prevajalcu dr. Antonu Debeljaku, zapisala v pismu leta 1908: »Pozdravite mi loškopotoške kraje, Tabor in vse hribe naokoli. Najrajše imam tisti kraj od vseh krajev, kar sem jih videla. Pust in trpek kraj je ali jaz se ga rada spominjam. In vendar živeti tam bi ne mogla več.« VT
* 22. 4. 1878, Ljubljana
† 21. 11. 1926, Zagreb
Profesorica slovenščine Bogdana Mohar je v Osnovni šoli dr. Antona Debeljaka v Loškem Potoku uredila spominsko zbirko Zofke Kveder, v kateri poleg knjig in reprodukcij fotografij, pisem in dokumentov iz NUK-a hranijo tudi nekaj pisateljičinih osebnih predmetov, dar njene vnukinje, pokojne hrvaške pisateljice Sunčane Škrinjarić – spomin na nekaj mladostnih let Zofke Kveder, preživetih v Retjah v Loškem Potoku.