Dragotin Kette
Prem pri Ilirski Bistrici, spominska soba v nekdanji ljudski šoli s spominsko ploščo
Dragotin Kette je na Premu pri Ilirski Bistrici, kjer se je rodil, preživel dobro petino svojega življenja. Tu ima v nekdanji ljudski šoli, ki stoji na klancu pod cerkvijo sv. Helene (1866), tudi urejeno spominsko sobo; sedanja postavitev (2000) je po scenariju slavista Silva Faturja. Na vhodu obiskovalca pozdravi pesnikov doprsni kip, v sobi pa nato lahko sledi postajam v Kettejevem kratkem, a plodnem življenju; od Prema do Zagorja na Pivki, Košanske doline, kjer je tako kot na Premu in v Zagorju učiteljeval njegov oče, Trnovega v Ilirski Bistrici, kjer je imel Kette sorodnike po materi Ani Valenčič, Novega mesta, kjer je zaključil gimnazijo in se usodno zaljubil v Angelo Smola (Zakaj sem bil v Kapiteljnu, Na trgu), Trsta, kjer je služil vojaški rok in zbolel za jetiko, ter ljubljanske cukrarne, kjer se je družil z glavnimi predstavniki slovenske moderne, Župančičem, Cankarjem in Murnom, in kjer je umrl leta 1899. Tako ni dočakal niti izida svojih Poezij (1900), ki jih je posmrtno izdal Anton Aškerc.
Podobo mladega, temperamentnega pesnika si lahko še najbolj prikličemo ob prisrčnih besedah Kettejevega bližnjega rojaka, Postojnčana Alojza Kraigherja, ki se je takole spominjal svojega sošolca iz četrte gimnazije: »V četrti šoli se je pojavil med nami Dragotin Kette. Sedel je v zadnji klopi, v sredi. Bil je zmerom vesel in nasmejan, a strašno nemiren, živčen. Noge in roke in vse telo mu je bilo v nenehnem gibanju; a prav tako mu je bil silno gibčen duh, kresal je domisleke, dovtipe, uganjal šale, stresal verze iz rokavov in utrinjal pesmice kar mimogrede. Ozirali smo se k njemu kakor k čudu božjemu, saj je bil po telesu in po duhu že daleč nekje pred nami. Vsi smo bili še negodni, skoraj mlečnozobi paglavci, on je bil že mož s košatimi, svetlimi brki, pisal je pesmi, povesti in celo romane.«
Obiskovalec Kettejeve sobe bo najprej zagledal Dörrov klavir, ki je bil last pesnikovega očeta, učitelja in organista Filipa Ketteja. V Kettejevi pesmi takole beremo o očetovem in sinovem druženju ob klavirju: »Pa sva igrala kedaj na klavirju, / pri basu jaz, on pri tenorju, / in pela: ‘Oj plavaj, barčica moja, / po tihem, po bisernem morju.’«
S Prema, ki stoji na gričevnatem pobočju zahodnega brega reke Reke nad magistralko Ljubljana–Reka, lahko v razmeroma kratkem času izsledimo Ketteja na praktično vseh njegovih pomembnejših poteh. T. i. Modra pešpot, na kateri so markacije trenutno slabo vidne, se spušča s Kettejevega doma mimo premske cerkve jugovzhodno proti vasi Smrje in vodi k Novakovemu mlinu na reki Reki. Nato gre proti turistični kmetiji Bubec ter naprej proti vasem Zarečje, Rečica do Ilirske Bistrice oz. Trnovega. Dragotin Kette je tu preživljal počitnice v hiši številka 5, kjer je živela njegova stara mama, in v hišni številki 8 (po domače Jejčkovi), kjer je živel mamin stric. O odnosu med mladim Kettejem in stricem na več mestih lahko beremo, da naj Ketteja ne bi pretirano podpiral pri šolanju, saj se ni odločil za duhovniški poklic. Nasprotno pa vesta hčerki Kettejevega bratranca povedati, da stric z Dragotinovo odločitvijo sicer ni mogel biti zadovoljen, a ga je vseeno podpiral; še bolj njegova žena. Sicer pa je Kette v času svojega bivanja v Trnovem še največ prijateljeval z duhovnikom in s pesnikom Ivanom Veselom Vesninom. Nista pa ne Prem ne Trnovo s širšo okolico pustila v njegovi poeziji vidnih sledi; v II. sonetu cikla Izprehod je motiv potoka Bistrica, ki je povezan z ljubezenskim razpoloženjem: »Bistrica reka, podobna si vdovi, / ktera žaluje pod senco cipres, / in tako meni minevajo dnovi / kakor valovi zakriti od brez.«
Ketteju lahko sledimo na še eni poti, če se s Prema spustimo severozahodno, in sicer do premskega mostu (1694), kjer prečkamo magistralko ter nadaljujemo pot proti severu skozi vas Kilovče in po makadamski poti do vasice Šilentabor (nekdanja protiturška utrdba), od koder je lep razgled na Kettejev rojstni Prem z leve in na Košano, kjer je bil Kette poldrugo leto. Od tu ni daleč do Zagorja na Pivki, kjer je Kette zadnjič počitnikoval leta 1898.
S Prema lahko spremljamo Ketteja tudi na eni od njegovih zadnjih poti, saj je od tu po Vremski dolini le dobre pol ure vožnje do Trsta, kjer je nastal Kettejev ljubezenski sonetni cikel Na molu San Carlo. Ljubezen je sploh tematsko središče Kettejeve poezije, ki ima širok razpon, saj izkazuje oblikovne in slogovne prvine ljudske pesmi in sega tja do izdelane sonetne oblike, ki jo je Kette moderniziral in ki ni samo prostor čutne ljubezni, ampak tudi globoke refleksije (Črne noči, Moj Bog). Otroci pa se bodo ob Ketteju najprej spomnili na njegovo pravljico Šivilja in škarjice ali na pesmice iz zbirke Basni in pravljice (Sultan in kužek, Deček in cvet, Tončkove sanje …), s katerimi je npr. bosansko bralstvo seznanil sicer v Ilirski Bistrici živeči pesnik Ismet Bekrić.
Da je spomin na Dragotina Ketteja v njegovem rojstnem kraju še kako živ, ne priča le dejstvo, da se znajo tudi danes vsi Premci in tudi Bistričani pohvaliti s tem, od kod prihajajo, pač pa tudi to, da se ga spomnijo vsako leto na njegov rojstni dan, 19. januarja. Kettejevo ime nosi tudi ena od osnovnih šol v Ilirski Bistrici oz. Trnovem, ki stoji prav na Župančičevi ulici 7 in pred katero ima Kette svoj kip. Še živeči Kettejevi sorodnici po materi, ki navadno v Trnovem sprejmeta in pozdravita popotnike na vsakoletnem tradicionalnem Kettejevem pohodu, še dodajata, da je v zvezi s Kettejem premalo poudarka na njegovih trnovskih bivanjih, pri čemer se sklicujeta zlasti na Kettejeva pisma. Od tod izhajajo še neuresničena prizadevanja po postavitvi spominske plošče na Jejčkovo hišo v Trnovem. UP
* 19. 1. 1876, Prem
† 26. 4. 1899, Ljubljana
Kettejeva spominska soba in grad Prem, ki se tudi ni vpisal v Kettejevo delo, a je simbol njegove rojstne vasi, sta za obiskovalce odprta ob sobotah, nedeljah in praznikih od 12. do 19. ure. Med tednom pa za skupine, in sicer s predhodno najavo. Za informacije je najbolje poklicati kar na Občino Ilirska Bistrica na tel. 05/714 13 61 ali gospo Tanjo Šajina na tel. 041/307 354. Vstopnina je za odrasle 2 evra, za upokojence in študente 1,5 evra, za otroke je obisk brezplačen.
Na gradu Prem ima spominsko ploščo narodni buditelj in pravnik Karel Lavrič (Prem, 1818–Gorica, 1876), ki je pomagal pri ustanavljanju več čitalnic na Primorskem (Tolmin, Ajdovščina). Na hišni številki 42 pa ima ploščo pesnik, esejist in prevajalec Bogomil Fatur (Prem, 1914–1990). S Prema je bil pesnik in duhovnik Vili Stegu (1914–1989).V Dolnji Bitnji pod Premom se je rodil pisatelj in pesnik Ivo Grahor (1902–Dachau, 1944). Iz bližnje Ilirske Bistrice sta bila tudi pesnik, narodni buditelj in duhovnik Janez Bilc (1839–1906) ter pisec zgodovinske povesti Ivan Lah (Trnovo, 1881–1938), medtem ko je tu umrl pesnik, prevajalec in duhovnik Ivan Vesel Vesnin (Mengeš, 1840–1900). Z Dolnjega Zemona pri Ilirski Bistrici pa je bila pesnica Maksa Samsa (1904–1971), po kateri so poimenovali knjižnico v Ilirski Bistrici.